Pred maratonom



Peljem se po Slovenski cesti nad katero je napeljan transparent, ki naznanja 20. Ljubljanski maraton.

Pred maratonom
Pred maratonom

Ni se me dotaknil.

Grozno!

Zadnjih 13 let mi sicer ob pogledu na belo-zelen transparent  začne srce divje razbijati. Pa je lahko le reklama za kakšno »zeleno« zadevo, le na videz  podobna transparentu za Ljubljanski maraton. Ali ljubljanske trojke.

Tokrat pa nič.

Počutim se, kot bi bilo do maratona še neskončno dolgo časa.

Čeprav je ob cestah in poteh opaziti precej tekačev, se mi letos dozdeva, kot da nas teče le peščica. Glede na število prijavljenih na jubilejni 20. Ljubljanski maraton, to gotovo ne drži.

Morda le jaz tečem ob »tekaško-prometno neobremenjenih«  urah.

Nekako brezbrižna sem.  Ne vem zakaj.

Naveličana? Je vsakoleten maraton postal rutina?

Ne.

Sicer pa me je po prvem pretečenem maratonu skrbelo, če bom vztrajala. Postavljala sem si cilje: preteči maraton pri 42-ih, preteči pri 50-ih…  Torej – na nek način je postal maraton obvezen dogodek vsaj enkrat letno. Kot novo leto, Božič ali rojstni dan.

Tem dogodkom se živ človek ne more izogniti. Pa vendar nekako ne smatramo praznovanje rojstnega dne ali novega leta za rutino. Upam! Sicer se moramo vprašati, kaj hudiča je z nami narobe … saj je prav vsak tak dogodek lahko drugačen, poseben… Lahko se imamo tako zanič, da slabše skoraj ne more biti. Razen morda prihodnje leto. Ali pa obratno… Le enak ne more biti nikoli.

Tako kot maraton. Res je sicer, da je vsak maraton dolg 42.195 metrov. Ampak prav vsak je drugačen. Pa čeprav bi bil vedno enak, na istem kraju in ob isti uri ter enakem vremenu in pripravljenosti.

Možganov in naših občutij ter doživljanja pač ni mogoče okolupiti.

Slaba dva tedna do maratona. Čas za dobro psihično predpripravo. Pregled tekaške trase, pripravo tekaške taktike, opreme, priprava prehranskega načrta pred maratonom…

Pred maratonom - trasa 42 kmPred maratonom - trasa 42 km
Pred maratonom – trasa 42 km

Meni se pa kar ne da… češ, saj je še dovolj časa, stvari se bodo še spremenile.

Prav veliko gotovo ne.

Nekaj pa drži: v resnici me je tudi malo strah. Sebe. Ne maratona. Maraton komaj čakam!

Čeprav  želimo in se trudimo vse organizirati in pripraviti kar najbolj optimalno, nas bo že kaj prineslo naokoli.

Če dobro pomislim  je vsako leto isto. Čas gre vedno nekako narobe – ali se vleče ali pa prehitro mine. Zakaj bi ga torej zapravljala po nepotrebnem?

Če bom pripravila kratke tekaške hlače, bo snežilo. Če bom pripravila dolge, bo pretoplo. Navadno se mi zgodi še kaj s supergami, podobno kot danes, ko sem skoraj do kolen zagazila v gnojnico med tekom preko polja.

Superge sem oprala, sedaj se sušijo. Pa bodo v redu ali se bo oblika deformirala? Jaz res ne vem. Vi tudi ne.

Nagaja mi ura, če ji je verjeti, imam utrip kot slon ali želva. Samo še to se manjka, da uničim šilt na kapi.

Gotovo je le eno: panika v zadnjih dveh dneh. Obvezno. Ali bolje – trema. In še bolje: tremopanika!

Čudovito bi bilo to »tremopaniko« razporediti na vsaj deset zadnjih dni pred maratonom.

A ne gre. Kot bi odmrli možgani.

Saj je še dovolj časa. Ne da se mi razmišljati…

In seveda je to tudi čas, ko moramo paziti na hrano. Kaj jesti.

Kako poskrbeti za zadostne zaloge glikogena, hidracijo…

Vsako leto pripravljam prehranski načrt, zbiram informacije, brskam po člankih… na koncu pa naredim kar nekaj po svoje misleč, da se držim reda in dogovora, ki sem ga sklenila sama s seboj, a v resnici je polno nekih prekrškov in izjem.

Grozna sem! Če sem se sposobna zbrcati v superge kadarkoli s taktiko »ne poslušaj tistega glasu« je pri kršitvah s hrano podobno. Le da  tu ne poslušam pravega glasu.

Po glavi mi brnijo sami recepti, kaj bi skuhala, spekla… na Kulinariki sem že skoraj abonirana. In še lačna sem ves čas! Saj vem, temperatura pada – apetit pa raste.

Rit pa tudi.

Čisto brez veze, da zaradi požrešnosti pokvarimo strikten tekaški trening in se še zredimo pred nastopom.

Že tako in tako nisem tam, kot bi pravzaprav želela biti.

Teh 14 dni bomo pa že še zdržali in jedli tako kot je treba, kaj ne? Ampak – kako že?

Kot nalašč najdem krasen članek na to temo v Poletu iz leta 2013, avtorja Klemna Laurenčaka. Hja, in letos sem svoj tekaški plan večinoma naslonila tudi na njegov 10- tedenski čarobni načrt za maraton.

Kaj pa če tudi prehranske nasvete? Tisto – ta hudo varianto iz članka Počitek in prehrana ?! Da vidim, če deluje pri meni! Zakaj pa ne? Konec koncev je zadeve najbolje preizkusiti na sebi. Potem vsaj verjameš in predvsem veš, če tebi odgovarja ali ne.

Da, ne, da, ne…

V resnici se bolj nagibam na:  NE!!  Zakaj?

Ker bi morala zadnji teden pred maratonom preteči 30 kilometrov, da izpraznim vse glikogenske zaloge.

Navadno se to ne priporoča, zadnji dolgi tek naj bi se pretekel vsaj 3 tedne pred maratonom. Tokrat pa en teden?

Razmišljam, da bi to pač šlo. Greš ven, obuješ superge in odtečeš 30 km. Lepo mirno… zmeren tempo. To bi šlo.

Ampak po tem treningu ne bi smeli pojesti prav nič ogljikovih hidratov. Nič ! Samo beljakovine, zelenjavo, sadje …  Pa saj to mi je všeč! Ogromna skleda solate in riba. Ogromna skleda solate in velik naraven zrezek… Ampak to je vse! Nobenih izletov v hladilnik in omaro več!

Fino bi bilo, da tudi kavice ne (auč!) ter seveda nič alkohola (ni panike – pivo bo po maratonu še slajše).

Lepši del pa pride na vrsto zadnje tri dni pred tekmo – ko pride na vrsto »carbo loading«. Navali na bele makarone, riž, palačinke …. Predvsem slednje bi šlo brez problemov! Zrezkov in rib bi se pa do tedaj lahko najedla že preko glave!

Se že bolje nagibljem na: DA!!

Najhujša zadeva pri tem načrtu je strah, da se pregrešim in z enim grižljajem uničim vse. Ja, res! En grižljaj uniči vse! Tako pravijo strokovnjaki. In jaz jim verjamem. To je isto kot zgodba o čokoladi in pršutu: bom en košček – na koncu izgine – vse!

In potem bom na startu premalo spočita in brez glikogenskih zalog!

Pa je to sploh zdravo za petdesetletno babnico?

Ne vem, res ne vem,  bom razmislila. Za tak načrt moraš biti resnično psihično trden, odločen, neomajen!

“Ne! Ne bom čokolade! Ne, hvala! Ne bom poskusila te slastne, čudovite sočne torte! Ne, hvala!” Oh joj, ne vem če zmorem! Mi letos manjka motivacija?

Ah, nehaj, no!

Od vsega tega razglabljanja in razmišljanja o hrani postane človek resnično utrujen.

Pred maratonom se je potrebno predvsem dobro spočiti. Se naspati. Dovolj piti in primerno jesti vsaj zadnje tri dni.

Še pomembneje pa je: ostati zdrav! Le zdravi bomo na polno po maratonsko uživali!

Konec oktobra je navadno veliko prehladov, viroz, grip in podobnih obolenj. Pazite se tudi poškodb!

Če vas ujame kaj od navedenega priporočam, da se predvsem dobro pozdravite. Maraton je predolga preizkušnja, da bi se je lotevali na pol bolni. Nastop je lahko problematičen že samo zaradi pred kratkim prebolene bolezni, saj telo potrebuje kar nekaj časa, da si opomore. Če boste rinili z glavo skozi zid (in to ne tistega na 30 km) se vam lahko hudo maščuje. In potem res še dolgo ne boste mogli teči.

Brez teka pa ni maratona, kaj ne?

Na koncu naj vam zaupam še eno idejo. Mogoče bo pomagala tudi vam, da čas pred maratonom preživimo kar najbolj optimalno (beri: pametno!)

Poiščite si svojo predmaratonsko mantro!

Tako kot tisto spodbudno misel, ki vas v težkih trenutkih maratona žene naprej. Naj obstaja še ena za čas pred maratonom.

Jaz jo imam!

Mogoče se pa skriva tukaj: 🙂

Komentiraj prispevek

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*