So alkoholiki res ničvredna bitja, ki se jih je treba sramovati, jih kot smeti zavreči v najbližjo kanto in pozabiti nanje? So to ljudje, ki si ne zaslužijo ničesar drugega kot kazati s prstom na njih, se norčevati iz njih, kajti – “kdo jim je pa kriv, da so se znašli v takem položaju?!? Sami so si krivi! Naj požrejo, kar so si skuhali!” Sem res tako zelo neumna, nora, da se ukvarjam z njimi?
Trde besede in krute, tako zelo, da boli in peče v duši. Krute, a tako pogosto slišane… K današnjemu pisanju me je spodbudil pogovor s kolegico o mojih člankih, ki so našteti spodaj v tem prispevku, in neizogibno je sledilo njeno vprašanje, kako se mi da. Kako se mi ljubi ukvarjati (tudi) z zasvojenimi z alkoholom, saj so vendar težki kot cent.
Pa ne le to. Zakaj pišem o tej tematiki, ko pa vendar nikogar ne zanima, nihče noče govoriti o tem, se v to poglabljati. Tukaj si lahko preberete nekaj mojih prispevkov
- Na pomoč! Moj partner preveč pije!
- Tudi ženske pijejo, mar ne?
- Kako prenehati piti in preživeti
- Zasvojenost z alkoholom
Kaj se mi ne zdi, da dajem zasvojenim potuho, da jih opravičujem za nekaj, v kar so se sami spravili, za nekaj, za kar so sami odgovorni, krivi? Se ne bojim, da me bodo ljudje gledali, ocenjevali zgolj po tem? Dejansko sem se zamislila ob njenih besedah. Ne nad ocenjevanjem drugih, ampak nad tem, kakšno je očitno splošno prepričanje ljudi. Pa ni bil prvi pogovor na to temo in ni bilo prvo tako vprašanje. Po navadi zamahnem z roko in si mislim, hja, pač ne razumejo, ko bi razumeli, ne bi govorili tako. Tokrat me je prizadelo. Kako mora šele boleti nekoga, ki se pravkar odloča za nov korak, za to, da bo nehal piti? Kako naj išče razumevanje, kako naj prizna, da ima težave, ko pa naleti – če ne na posmeh in postrani pogled, pa vsaj na čudenje in tisto znano – no ja, ti pa res ne piješ preveč, kaj ti pa je? Spij še enega, pa nehaj govoriti neumnosti. Mimogrede – si lahko zamislite, kako se počuti nekdo v vaši družbi, ko se šalite o tem, da ste vključeni v AA, ali ponavljate naučene stavke, videne po televiziji? Ste kdaj pomislili, da je morda med vami nekdo, ki pravkar trpi peklenske muke, a vam ne upa povedati, ker se boji vašega odziva?
In ja, tudi zato se mi zdi potrebno pisati o tem, tudi zato, da morda ne bo več toliko siljenja z alkoholom v stilu, saj enega pa lahko, saj ta se ti pa res ne bo poznal; saj danes ni policije na cesti, spij še enega; kaj te žena res drži tako na kratko, da ne upaš ničesar spiti; kaj si pa danes tako slabe volje? Spij enega, bo svet takoj lepši … Ah ja … Razumevanje …
Ampak kako razumeti, če o tem nočeš ničesar slišati? Kako razumeti, ko pa je toliko laže obsojati? Druge, seveda. In si reči (in pri tem trdno stiskati pesti na skrivaj in upati, da se meni ali mojemu bližnjemu to ne bi zgodilo), saj to se mene ne tiče, pri nas tega nikoli ni bilo, ni in ne bo. Ste prepričani? Bi dali roko v ogenj?
Verjemite, sama bi bila še najbolj vesela, če mi o tem ne bi bilo treba razmišljati, brati, govoriti, pisati, raziskovati, če zasvojenost z alkoholom ne bi bila toliko razširjena in če ne bi povzročala toliko gorja. Ker pa obstaja, o tem želim govoriti, pisati in risati, če hočete (pa žal ne znam, drugače najbrž bi), samo da se nekje govori ali pa vsaj razmišlja tudi o tem, o ljudeh, ki trpijo v alkoholni omami. Ja, trpijo, ne uživajo, tudi če se nam, zunanjim opazovalcem, zdi tako.
In zakaj razumevanje ljudi s težavami pomeni potuho, opravičevanje? Od kdaj obstaja enačba sočutje = potuha?
Pisala sem že o tem, da je alkohol samo pokrov za neke boleče vsebine, ki jih posameznik ne zmore, ne zna premagati drugače. Ali morda vemo, kaj se skriva za pitjem? Je to morda zloraba v otroštvu? Je to morda pretekla neslišanost, zanemarjenost? Je to bolečina ob izgubi nekoga? Je to samo umik pred bolečimi čustvi, ki nikoli niso našla besed? Je to žalost, tako grozna, tako vseobsežna, da se ji ne zna izogniti drugače? Je to otrok, ki nikoli ni občutil starševske ljubezni? Ja, govorim o otroku, kajti vsak izmed nas, ki trpi, trpi zaradi stvari, ki se vlečejo in vlečejo, leta in desetletja, in s katerimi poskušamo živeti in preživeti. Tako ali drugače. In kaj je alkoholizem drugega kot način preživetja?
Nekdo se samopoškoduje. Ga obsojamo ali smo sočutni? Drug se prenajeda. Ga obsojamo ali smo sočutni? Nekdo beži iz odnosa, družine v delo. Ga obsojamo? Spet drug zboli za depresijo. Ga obsojamo ali začutimo sočutje do njega? Nekdo se pretirano ukvarja s športom, tako zelo, da si že škodi. Sebi zaradi zdravja, družini, ker ga nikoli ni tam. Ga obsojamo? Ali rečemo, uf, tale je pa čisti nor’c, lej ga, koliko lahko preteče/prekolesari/vstavi poljubno.
In točno to želim povedati. To, da govorim o ljudeh, ki imajo težave z alkoholom, ni nič drugega kot ozaveščanje o njihovem trpljenju, o bolečini, ki jo povzročajo, sebi in bližnjim. Želim jim dati vedeti, da niso sami, da pomoč obstaja, da smo ljudje, ki jih slišimo, vidimo, čutimo in jih ne obsojamo. In morda doseči pri drugih, da začutijo do njih vsaj malo, kanček sočutja. Sočutje in ljubezen do sočloveka. Tako preprosta in hkrati tako težka. Pa če bi vseeno poskusili? Se morda vživeli? Morda pomislili nase, kako je vam hudo, si priznali bolečino in začutili sočutje do sebe? Pa potem pomislili, kako je hudo drugemu? Se vživeli vanj in začutili njegovo bolečino? In začutili sočutje do njega?
Naj končam, kjer sem začela. Ne, nisem nora in neumna. Sem samo človek ob človeku, samo človek, ki ve, kako je živeti z občutkom, da ni nikjer sočutnega ušesa zate, da ni nikjer nikogar, ki bi ti podal roko, da ni nikjer nikogar, ki bi te razumel. In sem človek, ki ve, kakšna neizmerna hvaležnost, sreča in veselje te oblivajo, ko vse to najdeš in lahko daješ naprej. Sem samo terapevtka, ki sledi svojemu notranjemu glasu sočutja, ljubezni in empatije – tudi do zasvojenih.
In ne, zasvojeni niso zreli za odpad. So ljudje kot vi in jaz. So ljudje, ki si, tako kot vi in jaz, zaslužijo živeti polno, srečno in dostojanstveno življenje. So ljudje, ki so med nami in molče kričijo na pomoč. In so ljudje, ki so samo izgubili kompas in se trudijo, da bi ga spet našli. Komu od nas se v življenju to še ni zgodilo?
Andreja Tasič, specializantka relacijske družinske terapije. Najdete me na Facebooku, pišete mi lahko na terapijatasic@gmail.com, po vnaprejšnjem dogovoru pa me lahko obiščete na Šmartinski 106 v Ljubljani.
Zbiram tudi že prijave za novi skupini, ki se bosta začeli marca v Ljubljani: skupino za svojce in skupino za ženske s težavami z alkoholom. Prijavite se na e-naslov: terapijatasic@gmail.com
8 komentarjev