Široka kopasta podoba Stola predstavlja nezgrešljivo ozadje gorenjske kotline.
Na Stol se lahko podamo od Doma na Pristavi na Javorniškem Rovtu, z Zelenice ali z avstrijske strani od Celovške koče. Najbolj običajen in največkrat obiskan pa je dostop iz Žirovnice, mimo Valvasorjevega doma. Iz doline Završnice je speljana osem kilometrov dolga gozdna cesta, ki vodi do Valvasorjevega doma. Od doma nas markirana pot popelje vodoravno proti vzhodu na Žirovniško planino. Sledi strmo vzpenjanje po vedno bolj razglednih južnih pobočjih Stola. V zgornjem delu nas povede bolj desno in pripelje pred Prešernovo kočo. Od nje se v nekaj minutah vzpnemo na Mali Stol (2198 mnm), nato pa čez neizrazito sedlo še na Veliki Stol (2236 mnm).
Vzpenjamo se strmo po pobočju med skalami, ruševjem in vedno redkejšimi iglavci, ki bolj in bolj kažejo značaj in zunanjost bojevnikov s krutimi zimami. Na to nas opozarjajo samotni viharniki z ukrivljenimi koreninami in odbitimi vrhovi.
Veličastna gorska narava se na sever spušča odsekano, v strmih stenah. Na jug pa brazdajo pobočja dolgi žlebovi.
S svojimi 2236 metri nadmorske višine predstavlja najvišji vrh Karavank.
Stol je v pomladnem in poletnem času pravi botanični vrt. Najlepše je tu v juniju, ko zaživijo pisane gorske trate in razveselijo oko obiskovalcev. Na njegovih pobočjih raste raznovrstna gorska flora. Posebnost je zoisova rumena vijolica (Viola Zoysii), ki jo je odkril Karel Zios. Kasneje se je izkazalo, da je rastlina pogosta v gorah Dinarskega gorstva, klasično nahajališče pa je na pobočjih Stola.
Tik pod vrhom, oziroma le malo pod predvrhom Malim Stolom, je postavljena najvišja oskrbovana planinska postojanka v Karavankah, Prešernova koča (na novo postavljena leta 1996). Stoji na nadmorski višini 2174 metrov. Koča je poimenovana po največjem slovenskem pesniku dr. Francetu Prešernu (1800-1849), domačinu iz Vrbe pod Stolom.
Čez Stol poteka državna meja med Slovenijo in Avstrijo.
Stolu obiska ne manjka, saj nas med vzponom bogato poplača s stoterimi pogledi na Gorenjsko, obrobljeno z Julijskimi Alpami. Proti vzhodu se odpira čudovit pogled na Begunjščico. Z vrha izredno razglednega dvatisočaka pa vidimo celotno Koroško tja do vedno belih tritisočakov Visokih tur.
Na Stolu nas kaj hitro lahko preseneti vročinska nevihta, ki se ob vremenskih frontah in v višinskih jedrih hladnega zraka lahko pojavi v katerem koli delu dneva. Kadar je presledek med bliskom in gromom manj kot trideset sekund, v gorah obstaja velika možnost udara strele (pravilo 30-30). Zato je dobro, da s turo ne nadaljujemo vsaj trideset minut, odkar slišimo zadnji grom. Tudi tokrat (12.6.14) ozračje ni bilo mirno. Na spodnji fotografiji sta Stol ni Triglav odeta v sončne žarke, zadaj za Jelovico je iz majhnega oblaka nastaja velik naliv.
Stol prav rade obiščejo planinske kavke in vrane. Perje imajo popolnoma črno in rumene ali oranžne noge. Kljun je pri kavkah rumen, pri vranah pa rdeč in malo daljši. Ko nas pri vrhu opazijo, da brskamo za dobrotami po svojem nahrbtniku, okoli nas nenadoma prične letati manjša jata prikupnih radovednežev. Običajno pristanejo na bližnjih skalah in se nestrpno ozirajo za našim početjem. Če jim vržemo kako drobtinico, bodo previdno priskakljale in jo pograbile. Če smo dovolj potrpežljivi in drobtinice mečemo vedno bližje, so včasih pripravljene priti prav do naše roke.
Na sončnih južnih legah pod Stolom se vrsti ogrlica lepih vasi, ki so zrasle že v prazgodovini. Slovenci so v viharnih časih preseljevanja narodov prišli na bogato obdelovalno zemljo, kjer so imeli pri roki vse, kar so potrebovali za pridobivanje in preživljanje. Dežela je velika posoda lepotnih darov narave in kulturnih dediščin nekaj zapovrstnih civilizacij.
Danes vse prepogosto pozabljamo, da živimo na enem najlepših kotičkov na našem planetu, ki je poln naravnih biserov. Stol je zagotovo eden izmed njih. Še več naravnih biserov Slovenije pa si lahko ogledate na povezavi: NARAVNI BISERI SLOVENIJE
