Decemberska praznovanja so se praktično že pričela. Naj nas obložene mize ne zavedejo, uprimo se požrešnosti, ostanimo zmerni in zvesti zdravi tekaški prehrani.
Zavedajmo se, da količina ni edini problem ali greh. Torej ne le koliko pojemo, pomembno je tudi kaj. Niso problem le pridobljeni kilogrami, veliko bolj nevarno je slabo počutje saj vodi v bolezen. Fizično ali psihično.
Ljudi, ki se uspešno uprejo ali izognejo prazničnemu prenažiranju je precej manj kot nas je tistih, ki nas dobrote praznično obloženih miz premamijo. Prekomerno. In vsem tem, kakršna sem tudi sama, so namenjene naslednje besede: postavite si mamljiv cilj za katerega veste, da se boste potem, ko ga boste dosegli, počutili odlično, navdušujoče, nepozabno. Cilj, katerega želite doseči za vsako ceno!
In takšen je tudi moj tekaški cilj. Visok in ambiciozen. Težko ga bo doseči, zato bo še toliko bolj dragocen. In eden izmed pogojev, da ga bom dosegla je tudi zmernost pri jedi. Verjemite, tek s polno in pretežko ritjo ter prenažrtim organizmom ni prijeten, saj se ne počutiš dobro. Slabo in težko bom tekla še manj pa dosegla zastavljeni cilj.
Ko to pišem je za menoj dva meseca zmernega tekaškega počitka in skoraj deset dni brez teka. Tekaški neaktivnosti se je pridružilo še manj zdravo prehranjevanje. To je nekako povezano. Če ne tečem, mi nezdrava hrana bolj tekne, nekako se zastrupim. Sem namreč kot zdravljen alkoholik. Čokolada tu, torta tam in kmalu sem zasvojena – s sladkorjem. Rezultat: počutim se obupno. V glavo in telo! Kot gnoj! Gibanje zunaj, na zraku potrebujem kot kisik, kot zrak. Pravzaprav ne katerokoli gibanje – tek potrebujem!
Konstantno, vsako leto se borim proti tej razvadi – prenažiranju. Boj je grozovit! V božičnem, prazničnem času leta sem kot večina bombardirana iz vseh strani z različnimi dobrotami in prav vsako leto, vsako leto popustim! Enkrat malo več, drugič manj. Posledica je logična. Dodatni kilogrami in kot sem že rekla: slabo počutje, napihnjenost in ostale težave z zdravjem. Moje telo ne prenaša dobro sladke hrane, slaščic na osnovi bele moke, belega sladkorja, raznoraznih krem. Zadevo je mogoče omiliti z manj predelanimi živili, s polnozrnamiti žiti, ampak žal, tudi tu je potrebna zmernost, skratka, rešitev je zdrava tekaška prehrana.
V ljudeh je še vedno usidrano prepričanje, da se je preko zime praktično “normalno” ali “skoraj zdravo” zrediti. Trdim, da je to lahko nevarna miselnost saj marsikdo v tem “ustnem izročilu” najde uteho in opravičilo za prekomerno prenažiranje in konstantno pridobivanje kilogramov. Kakšen dodatno pridobljen kilogram ali dva preko zime ni sicer nič strašnega. Vendar morate vedeti kdaj je dovolj. Vsak zase ve katera je tista meja, preko katere se ne sme. Ko si je treba odločno reči: DOVOLJ! Sicer lahko prav kmalu postanemo debeluštni, predebeli. Zavaljeni Američani so daleč od mojega idola.
Decemberska čarobnost je resnično magična. Zamegli razum in pod pretvezo praznikov pojem veliko preveč nezdrave hrane, predvsem slaščic, sladkorja. Z eno besedo: svinjarije!
“Pojej potičko, saj so prazniki. Neolikano je, da ne poskusiš. Bodo užaljeni. Poskusi še pehtranovo in tiste čokoladne kolačke. Saj lahko sedaj po maratonu. Telo se mora okrepiti.”
Bla, bla, pa ne s tako hrano in ne toliko! In maraton je bil pred mesecem in pol, ne ti mene!
“Lahko, seveda lahko. Zima je čas za počitek. Nekateri sploh ne tečejo čez zimo, spočiti se moraš!”
Pajade! Dovolj sem pojedla in pozimi se teče. Naj bom vsa zabuhla, napihnjena, tečna, z bolečo glavo in hrbtenico? In da pristanem na začetku. Ne! Pretežko sem prigarala svojo kondicijo, ne bom padla spet na nulo in začela od začetka.
“Mmmmm, kako je dobro! Recept rabim! Še tisti košček bom, tam, na drugi strani mize. O bog, kaj me tako tišči v želodcu? Bom še malo moje pite, je lažje prebavljiva, ker je iz pirine moke in domačih jabolk ter z medom. Brez sladkorja! Tako, še en košček moje pite, da malce razredčim ostale sladice”.
Ej! Rit raste tudi po piri in medu! Si pozabila, kaj je med? Čebelji drek, zato pa je rumene barve! Podobno kot dojenčkov mekonij.
“Oh, kako paše tale odlična čokoladna torta brez moke”.
Če bi bil tole film, bi se tukaj lahko končal z velikansko eksplozijo mojega požrešnega trebuha! In ne delajte se fine! Veliko vas je podobnih, ja, ja! Zaporednih eksplozij bi bilo veliko več kot včasih v dnevnih kopih naših rudnikov.
Pisana množica raznovrstnih kolačkov, tortic, potičk, keksov, krem, zavitkov… Sem res brezupen primer? Očitno! Že samo ko pišem te vrstice, si bogato obloženo slaščično mizo tako živo predstavljam, da imam polna usta sline! Gnjampck….
Sprašujem se, kaj se dogaja z mojo zdravo tekaško naravnanostjo, doslednostjo in vztrajnostjo v primeru slaščic? Prav tako, kot znam odgnati go. Lenobo, ko me želi odvrniti od teka, bi morala poslati k vragu tudi go. Požrešnost. A je včasih nesramna gospa močnejša. Prav začara me, obsede, hipnotizira. Coprnica! Nenadzorovano me odvleče v kuhinjo, medtem ko mi roka pograbi nož, da si odrežem nov kos, mi možgane dobesedno omrtviči… la la la …. kar ne slišim več svojega glasu.
Odrežem košček in ga z užitkom pojem. Tu bi se lahko končalo. Ampak ne! Hipnotizira me ponovno. Kot v transu spet vstanem, roka seže po nož in odreže nov košček peciva in gremo.
Hop! Pa ga ni! Medtem mi v glavi samo pridušeno nekdo nekaj prišepetava, češ nikar. Pa kar preslišim!
Tudi želodec se potuhne. Sploh mi ne sporoči, da nima več prostora. Ne!
”Požri vse, da boš imela enkrat dovolj!” in grem še po enega.
Pogled v pekač s kolačem je grozljiv.
”Da te ni sram!” potem kriči Slaba vest.
“Kaj se sedaj oglasaš?! Kje si bila pa prej! Po toči zvoniti je prepozno!” Vase sem spravila za tri maratone kalorij! In to v eni uri! Si predstavljate kakšna bi bila, če ne bi tekla? Omara, meh, kot tiste 300-kg Američanke, ki jih morajo dvigniti z bagrom ali pa se pod njimi podre strop hiše (živijo oz. ležijo ali bolje ŽREJO v prvem nadstropju – v pritličju ni prostora, ker sicer nihče ne more mimo).
Požrešnost je nemarna beseda.
Požrežnost (Gula)! Peti od sedmih smrtnih (naglavnih) grehov po stari razvrstitvi v krščanstvu, ki pomenijo pogubo, če se v njih vztraja in se ne pokesa.
Vse okoli nas je je polno! Požrešnost in pohlep! Še, še, še … Nikoli dovolj! Žrejo, grebejo, kradejo, lažejo…. pa ne le tortic in slaščic ! Žrejo lastno vrsto, raso, soljudi, narod! Žrejo lastna podjetja, državo! Žrejo sami sebe! Egoisti in požrešneži! Bi jim bila rada podobna? Mar je vse to vredno?
Isti so kot jaz pri slaščicah, le da se jaz kesam, žre me slaba vest, konstantno! Osebki o katerih govorim, pa ne znajo nehati! Nikoli nimajo dovolj! Ničesar! Moči, stvari, denarja! Ko enkrat začneš, pravijo, prideš na okus in ne moreš več nehati. Zasvojenost!
Nočem jim biti podobna! Gnusobam! Niti malo!
Čimprej se moram spraviti v svoj “filing”.
Sama sebi sem pripravila past! Konkretno! Ker grem že aprila na maraton! Ha! Z debelo ritjo bo preklemano težko teči tam na 2. Istrskem maratonu. Sem si ogledala profil proge. Aleluja! Na 38. kilometru je klanec. Če me je letos ubogi nadvoz na 38. kilometru čez reko Amstel skoraj psihično ubil, kaj bo drugo leto ob morju? Spomladi, ko izredno težko (beri: slabo oz. počasi) tečem maraton se bom v primeru dodatnih kilogramov dobesedno nalimala na tekaški zid. Kot muha na vetrobransko steklo.
Oddahnimo si. Zaprite oči!
Skupaj si zamislimo, da tečemo lahkotno … a hitro. V želodcu nas nič ne tišči … Čutimo moč, odriv je močan. Čutite veter na obrazu?
Letimo! Ne le tečemo. Letimo!
In samo zaradi ene navadne “svinjarije” v obliki raznorazne hrane, prigrizkov, slaščic, naj se človek odreče takemu občutku in tekaškemu užitku? Ni šans!
Ne bom več, pa pika!
Gula! Adijo!
Tekaški nasveti malo drugače: TEČEM-LETIM-ŽIVIM!
