Veda o življenju



Beseda ajurveda je sestavljena iz dveh indijskih besed: ayur, ki pomeni življenje, in veda, ki pomeni nauk, učenost.

Ajurvedska medicina je zato označena kot nauk o tem, kako živeti, pri čemer je vsak posameznik sam odgovoren za svoje zdravje. Bolezen je odraz porušenega ravnovesja, ki ga je po ajurvedskem nauku mogoče obnoviti s pomočjo zelišč in nadzorovane prehrane. Prvi ajurvedski spisi so nastali okrog leta 2500 pr. n. št., poznejši osvajalci Indije pa so njihovim izvirnim izkušnjam dodali še pečat svoje zeliščarske tradicije: Perzijci okrog leta 500 pr. n. št.; Moguli, ki so v 14. stoletju prinesli Galenove in Avicenove nauke (znane kot unani); in Britanci, ki so leta 1833 zaprli ajurvedske šole, a na vso srečo niso tudi preganjali zagovornikov tega prastarega nauka. Tibetansko zdravilstvo ima marsikaj skupnega z ajurvedo, vendar je veliko bolj zapleteno, saj pozna kar 15 podskupin pri posameznih razpoloženjih in hkrati močno poudarja pomen prejšnjih življenj – karma – na trenutno zdravljenje.

AJURVEDSKO ZDRAVILSTVO

Pogled na svet

Tako kot v starogrškem in tradicionalnem kitajskem zdravilstvu je tudi v ajurvedskem modelu posameznikov mikrokozmos povezan z zunanjim kozmosom. Osrčje sistema tvorijo tri prvinske sile: prana, dih življenja; agni, duh svetlobe ali ognja; in soma, ki predstavlja harmonijo, združevanje in ljubezen. V sistem sodi tudi pet elementov, iz katerih je sestavljen snovni svet: zemlja, voda, ogenj, zrak in eter (megličasta ničnost, ki izpolnjuje vesolje in so jo poznali že stari Grki).

Uravnovešenje razpoloženj

Po ajurvedskem nauku plameni ognja agni »prebavijo« pet univerzalnih elementov v tri razpoloženja. Njihov vpliv na zdravje in temperament slehernega posameznika so včasih primerjali z neprebavljenimi odpadnimi snovmi. Ob popolni prebavi so razpoloženja uravnotežena, nepopolna prebava pa ima lahko za posledico neravnovesje in pokvarjeno zdravje. Zrak in eter sprožita vato (veter), ogenj povzroči razpoloženje pita (ogenj in žolč), zemlja in voda pa se združita v kapho (sluz). Za prevladujoče razpoloženje velja, da uravnava človekov značaj: tip vata v glavnem ustreza Galenovi melanholični osebnosti, pita je najbliže koleričnemu tipu, za osebnost kapha pa so značilne flegmatične poteze. Hrana, pijača, čutni užitki, svetloba, svež zrak in duhovne aktivnosti, ki so »gorivo« za ogenj agni, ustvarjajo pravilno mešanico razpoloženj.

Obolenja, povezana z zastajanjem vode v telesu, na primer edem, ali s povečanim izločanjem sluza, kot je prehlad z nahodom, so zdravili s toplo, lahko in suho hrano; priporočali so post in prepovedali hladne pijače, ki bi spodbujale kapho. Zeliščna zdravila lahko vsebujejo tudi pekoče začimbe, kot so kajenska paprika, pipali ali cimet, grenke, kot sta aloja in kurkuma, ter spodbujevalna zelišča, ki »čistijo« možgane, kot sta indijski gotu kola ali gugal ali mira; vsem je skupno, da izsušujejo odvečno vodo ali sluz. V ajurvedi so pomembni tudi okusi: pekoč, grenak in stiskajoč okus lahko pomagajo odpravljati kapho, zato naj v hrani prevladujejo nad sladkim, slanim ali kislim okusom. Zdravljenje lahko vključuje tudi masažo s toplimi zeliščnimi olji, kakršno je evkaliptovo olje, in nošenje svetlih, toplo rdečih ali rumenih oblačil namesto temne modre ali bele.

Druga načela

Ajurvedsko zdravilstvo poudarja »holistični« pristop, torej zdravljenje celotne osebnosti z ustreznimi sredstvi za telo, um in duha. Mednje lahko sodijo meditacija, telesne vaje in zelišča, ki so povezana s posameznimi čakrami (glej tabelo številka 1). Težave s srcem, na primer, so v enaki meri duhovni kot patološki problem, saj v tem osrednjem organu domuje atman ali božansko samo. Med blagodejna rastlinska sredstva sodita predvsem arjuna, ki deluje krepilno, in olje iz sandalovine za pomirjevalno masažo, ki naj tudi predrami in razvedri duhove v srcu.

Tabela številka 1: Kako je s čakrami v ajurvedi

Ajurveda poudarja nujnost krepitve čaker ali energijskih središč v telesu. Njihovo delovanje spodbuja uživanje enih in nanašanje drugih izbranih zelišč na mesta, kjer so energijske točke. Današnji teoretiki povezujejo čakre s posameznimi organi in žlezami z notranjim izločanjem.

ČAKRA POVEZAVA
Kronska čakra Povezana je z žlezo češariko; dobro ji denejo zelišča, kot sta gotu kola in muškatni orešek.
Čelna čakra (tretje oko) Povezana je s hipofizo; koristita ji sandalovina in veliki oman.
Vratna čakra Povezana je z žlezo ščitnico; krepijo jo zelišča, kot so nageljnove žbice in sporiš.
Srčna čakra Povezana je z žlezo timus in s srcem; pomagata ji predvsem žafran in vrtnica.
Čakra sončnega pleteža Povezana je z jetri in adrenalnimi žlezami; v pomoč so jim rastline, kot sta srčna zel in češmin.
Vranična čakra Povezana je z modi in jajčniki; krepijo jo zelišča, kot sta koriander in sladki janež.
Koreninska čakra Povezana je z maternico in prostatno žlezo; koristijo ji zelišča kot sta haritaki ali svagandha.

Poglavitno telesno energijo (ojas, podobno kitajski či) je mogoče povečati s krepilnimi zelišči, kot so ašvagandha, šatavari ali guduči. Tako kot kitajski vej či je tudi ojas povezan z imunskim sistemom, zato zelišča, ki ga krepijo, spodbujajo imunsko odpornost telesa.

TIBETANSKO ZELIŠČARSTVO

Obredi in religija

Do kitajske invazije leta 1959 je bilo zdravilstvo v Tibetu pod nadzorstvom lam in tesno povezano z religijo. Študentje so se učili na pamet štiri zapletene »tantre«, ki so vzroke in razvoj bolezni pojasnjevale s pomočjo »ilustriranih dreves medicine«. Zdravilci so uporabljali meditacijo in mantre, da so svojim zdravilom vdihnili energijo in povečali učinkovitost. Nabiranje zelišč je bilo časovno natančno usklajeno z dobrodejnimi astrološkimi vplivi.

Komentiraj prispevek

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*