Zgodba o uspehu – Mario Ponjavič: Od kome do maratona



Kaj je vaš največji dosežek v življenju?

Moj največji življenjski dosežek je ta, da sem s pomočjo staršev in zdravnikov uspel vstati iz vozička in s svojo jekleno voljo sem shodil. Danes lahko zaradi tega tudi tečem. Tek je moje zdravilo. Najdaljša pretečena razdalja do sedaj je bila 100 km.

1

Kako se je vse skupaj pričelo?

Dan 18.4.1997 mi je zaznamoval življenje. Na poti iz službe sem doživel hudo prometno nesrečo. Moje življenje je viselo na nitki; 40 dni sem preživel v komi. Ko sem se prebudil iz kome, se spominjam le-tega, da mi je medicinska sestra menjala plenico. Nisem vedel kje sem, kaj se je dogajalo; bil sem zmeden in nemočen. Nekaj časa sem preživel v bolnici, nato so me odpustili domov. Pri svojih 21. letih sem bil na vozičku, brez moči in volje do življenja. V domači oskrbi sem čakal na mesto v Rehabilitacijskem centru Soča.

Kako ste premagali težave in ovire in se odločili za tek?

Spominjam se trenutka, ko me je mama vprašala, če bi zaplesal z njo. Odgovoril sem:« Ja, samo ne vem kako, saj vidiš, da sem v vozičku.« Oče mi je pomagal, da se postavim na noge, med tem me je mama držala v plesni drži. Tako so se začeli moji prvi koraki – borba za preživetje. Takrat se še nisem zavedal kaj me čaka; trdo delo, volja, moč; padci in vzponi… Oče in mama sta se močno trudila in mi pomagala pri moji rehabilitaciji. 

Sledilo je zdravljenje v Soči. Pojavljale so se zelo velike težave, saj sem šele takrat spoznal, da ne bom nikoli več isti kot sem bil (poln življenja, aktiven, delaven, z velikimi cilji…)

2

Med zdravljenjem sem nekoč gledal skozi okno in videl skupino ljudi, ki je tekla mimo. Vprašal sem medicinsko sestro kdo so ti tekači. Povedala mi je, da tečejo na ljubljanskem maratonu. Upal sem, da bom lahko tudi sam še kdaj hodil in tekel.

Po zdravljenju v Soči sem nadaljeval z zdravljenjem v domačem okolju. Takrat sem se seznanil z društvom Ozara na Jesenicah – nacionalnim združenjem za kakovost življenja, kamor se še danes rad občasno zatečem. Maja, vodja društva, mi je pomagala z nasveti kako prebroditi krize, kako se uspešno spopasti z depresijo in z drugimi psihičnimi težavami, ki so posledica prometne nesreče.

Leta 1998, torej eno leto po prometni nesreči, sem začel s prvimi tekaškimi koraki, ki so bili zelo težki in počasni. Prežet sem bil z veliko volje, ki me je vlekla naprej. Korak po korak in volja ter ogromno truda; vmes pa padci in vzponi.

Leta truda, volje, padcev, ki so me včasih pahnili tako daleč, da sem že hotel odnehati. Je pa res, da je vsak padec nova izkušnja v življenju; vsak padec te okrepi, čeprav je včasih zelo težko. Depresija naredi svoje – te povleče na dno in bi včasih kar obupal. Na srečo imam veliko volje, ki mi pomaga izpolniti svoje želje, cilje.

Kako na vse to gleda vaša družina?

Leta 2003 sem spoznal čudovito osebo, ki sem jo takoj vzljubil in se poročil. Kasneje sem se razveselil sina, ki me danes razveseljuje s čudovitimi zvoki svojega klavirja; njegovi zlati prstki se sprehajajo po tipkah in ustvarjajo prečudovite melodije. Z ženo sva nadaljevala z rekreacijo. S tem sva drug drugemu dajala motivacijo za pozitivno in zdravo življenje. Sam sem invalidsko upokojen, žena dela; tako mi ni preostalo nič drugega, kot da sem dopoldne, ko sem bil sam, nadaljeval s tekom – zdravilnim tekom.

3

Kaj vam pomeni tek in kakšne dosežke ste že dosegli?

Tek je del mojega življenja, brez njega ne morem več preživeti – je moja sprostitev in moje zdravilo. Uresničil sem svoje sanje, cilje – uspeli so mi prvi tekaški koraki, ki so me pripeljali do polmaratona, maratona in celo do ultramaratona.

Do sedaj sem tekel doma in v tujini. Domače tekme so bile tekme za gorenjski pokal, Dvorski tek, radovljiška desetka, ljubljanski maraton, tek treh src v Radencih, karavanški tek, tek po Logarski dolini, polmaraton v Varaždinu, polmaraton v Umagu, mali kraški maraton v Sežani, ultramaraton Zagreb – Čazma, ultramaraton »Istra u mom srcu«, štajerski maraton, Adria advent maraton Crikvenica,   »Jesenice tečejo« – krožni tek na domačih Jesenicah (100 km), Istrski maraton…povsod sem dosegel dobre rezultate, ponekod sem stal celo na stopničkah. Tekaških prireditev je ogromno, vseh sploh nisem naštel, ker jih je preveč. Vse te prireditve zahtevajo tudi kar precejšen finančni zalogaj, kar mi predstavlja veliko oviro, saj se zaradi tega na marsikatero prireditev ne morem prijaviti. Želja in volja sta in zagotovo bom tekel še naprej in se udeležil določenih tekem, saj brez teka ne morem živeti. Včasih mi zdravje ponagaja na poti proti cilju, a se borim.

Kakšni so vaši načrti za naprej?

Moji načrti za naprej so tek, tek in še enkrat tek ter seveda spodbujanje ljudi, da na življenje gledajo drugače in da “migajo” in pazijo nase dokler so zdravi. Marsikdaj se tega prepozno zavemo in bi naredili vse, ko je naše zdravje že ogroženo.

Zakaj ste se odločili za sodelovanje z modno agencijo Fotomodel 1A?

Za modni svet sem se odločil po naključju. Moj 11-letni sin je našel razpis na Facebooku in mi predlagal, da se prijavim, saj sva se velikokrat doma za zabavo igrala in se fotografirala, skratka pozirala.

4

Kaj bi še dodali za srečen zaključek?

Dvajset let je minilo od tragedije, ki sem jo preživel. V tem obdobju sem se naučil spopadati z vsakodnevnimi težavami, ki so posledica nesreče. Življenje se mi je obrnilo na glavo, pričel sem ga gledati z drugačnimi očmi kot prej, bolj se zavedam lepot življenja, poskušam izkoristiti vsak trenutek, uživam v naravi in v svojem hobiju – teku, ki me je povsem osvojil. Lepote življenja delim s svojo malo družino, ki me osrečuje in podpira.

Glede na to, da mi je življenje ponudilo še eno možnost, sem neskončno hvaležen in trdno odločen, da ga izkoristim v vsem njegovem sijaju in možnostih, ki mi jih ponuja.

Komentiraj prispevek

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*