Spet gradim domovanje, kot vedno do tu….
Dež in veter…
Kaj slišiš, ko zaveje okoli vogala, z močjo, da bi gore premikal pa premakne le odpadlo listje, razsuto po kotih in kotičkih, ga dviguje visoko v vejevje, kot bi hotel, da se vrne na veje dreves, ki se vendarle upirajo temu, saj ne potrebujejo osušenih, mrtvih listov, se izmikajo, da listi poletijo mimo in nekje spet pridrsijo na tja, se zapletejo v kotiček in za trenutek obstanejo tam, potem pa se ponovno prepustijo sapi…
Kaj slišiš? Morda žvižge, da se obračaš in s pogledom iščeš žvižgača, ki ga ni in spoznaš, da nihče ne žvižga za teboj, ti časi so minili, ali pa šele prihajajo. Morda šumenje, kot da je v bližini slap, ki venomer šumi za kakim vogalom, ko ga iščeš, da ne buči, ne bobni, da izgubi moč glasu in ostane le še šum, dovolj oddaljen, da ni premogočen in dovolj blizu, da te vabi dalje, v svoje okrilje. Morda šum, ki ga sproščajo živali, ko bežijo pred roparji, da se zatečejo, skrijejo v varen koticek, kamor sovrag ne more, ker je že predebel, prevelik, da bi v luknjo spravil svojo rit in s tem tudi ostanek telesa… Šum, ki sledi senci bega, strahu, ki ni več znotraj votel, zunaj ga pa nič ni, to je strah, ki ima kremplje, zobe ali kljun, vse tako ostro, da že najmanši dotik zaboli in pušča kri. Šum drobnih nožic na odpadlem listju, posušenih biljkah trav, šum prhutanja kril, ko iščejo poti izmikanja in smer rešitve, ki ni več smer, bolj beganje, bolj ples, ki ga ne zna naučiti še tako dober plesni učitelj; nauči te lahko narava, ki je lahko bog, saj te nauči marsičesa, podari ti marsikaj, množice slik, ki jih zna naslikati le ona, množica poti, ki vedno vodijo le naprej pa čeprav se vračaš na začetek te poti; svetlobo, ki je obarvana vedno drugače, vsak trenutek, vsak položaj; temo, ki ti pove, da je čas počitka, čas, ko so vse stvari videti drugače, saj izgubijo svoje sence in postanejo le obrisi, ki so lahko lepi, zanimivi…
Narava, ki je lahko hudič, saj te mnogokrat vodi v smeri, kjer ni poti, ti ponuja rešitve, ki so vse prevečkrat v nasprotju z rešitvami tistih, ki se tako radi čutijo odgovorne za tebe, tvoj osebni razvoj in te porivajo v odločitve, ki jih sama ne bi nikdar izbrala, a občutek, misel soodvisnosti je tako prekleto vpletena v ta naš odnos, to naše življenje, da včasih res ne veš več, so to sanje ali je vendarle kruta resničnost, prevec kruta, da bi bila lahko resnična.
In v trenutkih obupa se vedno najde nekdo, ki ti iskreno pomaga, da je obup še večji, globji, tako močan, da skoraj ne boli več, ker že prestopa meje bolečine, meje čutenja. In ta nekdo se kar topi od sladkosti, da ne rečem osladnosti in dobrote, da pomisliš edino še, da naj se končno stopi, izgine in odteče, kot se stopi sneženi mož, ko je sonce prihajajoče pomladni že pretoplo in noči ne več tako hladne, sneženi mož, ki nikomur noče nič slabega, je le veselje otrok, ki to veselje potrebujejo, saj ko odrastejo vse prevečkrat mnoga veselja postanejo le spomin ali pa dokončno potonijo v pozabo.
In ta nekdo, ki je tako lep, popoln v svoji samopodobi, tako lahko postane grd in zloben, tako podoben hudobcu in ko ne najde pri tebi, v tebi ničesar več, kar bi ti lahko vzel, ukradel in ostajaš v njegovih očeh le še skelet, ki ga skupaj drži koža in meso, pokončne kosti, glava pa je prazna, votla, brez misli in slišiš le še šum, šumenje, kot da v tvoji glavi šumi slap, ali pa je to šum bežečih…
In listi nemo poletavajo, se dvigajo, padajo in plešejo ples za dež, da bi končno zemlja spet okusila toplino drobnih kapljic, ki se tako željno vpijajo v pore razpokane zemlje in jih polnijo, da nabreklost zemlje končno izbriše njih sled, da se zacelijo sušne rane in zbledijo brazgotine brez sledi.
Prve kaplje kakor drobne solze pohitijo skozi zrak, da čim hitreje padejo na izsušenost tal, na suhe trave, željno čakajoce osvežitve, na odpadle liste ki polagoma polegajo po tleh, ker se veter umirja in izgublja svojo moč, da končno bo utihnil in bo njegovo šumenje preglasil drug šum…
Kaplja za kapljo polnijo kotanje, da robovi izgubljajo ostrino in trdoto. Zemlja postaja vedno bolj mehka, vedno bolj zdrizasta, da na koncu le blato še poskuša obdržati obliko kotanje.
Planota, nekoč porasla z mogočnostjo dreves in grmičja in bila del mogočnih gozdov, sedaj gola kriči, da z dežjem še zadnji kosmi trave počasi drsijo, polzijo v dolino in kamenje vedno bolj ostro reže v stopinje popotnikov. Le kam so šla vsa ta drevesa, ki so se s koreninami zasidrala v ostrino skal in njihove razpoke, da so tam lahko zadrževale prst in s tem svojo hrano, da ni spolzela z dežjem v dolino. Zemlja, na gosto prepredena s koreninami in koreninicami se je oprijemala skal in razpok, tako da je sožitje kamenja, zemlje in množice raznoraznih korenin in koreninic ustvarjalo popolnost, brezskrbnost in večnost.
Le kam so šla vsa ta drevesa, grmi, grmicki, le kam?…
Se nadaljuje…
Prejšnji deli:
https://www.preberite.si/gradim-svoje-domovanje/
https://www.preberite.si/gradim-svoje-domovanje-nadaljevanje/
https://www.preberite.si/gradim-svoje-domovanje-3/
