To je moj prvi »stadionski start«. Počutim se kot kakšen profesionalen maratonec…
Navijači glasno navijajo, pravzaprav tulijo!
Če pred samim startom nisem občutila prave tekaške energije ali vznesenosti me je zadela ob navijačih tik pred izhodom iz stadiona.
Pritečem po rahlem klančku navzdol, ven, na traso. Zavem se, da bo ta isti klanček v nasprotni smeri, čez dobre tri ure in pol, strm klanec in hkrati potencialna nevarnost za moje stegenske in mečne mišice.
Tečem Amsterdamski maraton. Maratonska trasa je zagrajena z varnostnimi ograjami, varovana s številnimi redarji, za katerimi stojijo preštevilni navijači. No, nikoli jih ni preveč. Nas maratonce glasno vzpodbujajo, kot da smo sami bodoči zmagovalci. Pa saj smo res. Kdorkoli bo zmogel maraton je zmagovalec…
Tečem svoj prvi kilometer in kar takoj se poslovim od namena, kako si bom lahko ogledala Amsterdam iz perspektive tekača. Že, že: vendar je ta perspektiva povsem drugačna, kot bi si je turist želel.
Če hočem ostati cela, nepoškodovana in v enem kosu, si lahko dodobra ogledujem predvsem tla pod nogami in v radiju vidnega polja enega metra pred seboj in ob straneh. Gneča je namreč precejšnja zato moram biti skrajno pazljiva.
Ljubljana ima lep enovit asfalt, v Amsterdamu pa tečeš po asfaltu kombiniranim s tlakovci, opeko ter tramvajskimi tiri, položenimi v vse možne smeri. To je kar nevarna past in če nisi pazljiv, lahko grdo padeš in se poškoduješ. Da ne omenjam pločnikov. Zato sem previdna.
Tempo teka moram imeti nekje zmeren in tako tudi je. Ritem hitro ujamem in je dokaj enakomeren ter primerljiv s sotekači vendar kmalu ugotovim, da sem morda malo prepočasna.
Gneča je resnično precejšnja in nekateri prav gotovo ne sodijo v našo skupino določeno glede na čas. Taki tekači predstavljajo potencialno nevarnost, saj se jih moraš izogibati, prehitevati in paziti, ker se v njih dejansko lahko enostavno zaletiš.
Prej ko tekač začetnik spozna, da je pravilna ocenitev hitrosti in s tem pravilna razporeditev v startne cone tvoja prednost, bolje je za vse. Več kot bo tekačev, ki bodo na trasi uvidevni do ostalih, prej se bo to vsem obrestovalo. Tu imam v mislih tudi tekače, ki tečejo vzporedno eden ob drugem in tako onemogočijo prehitevanje.
Za božjo voljo! Dajte hitrejšim prostor za prehitevanje. Saj nismo profesionalci. Le hitrost teka med tekači je različna in zakaj ne bi vsi uživali v tekmi. Eni bolj počasi, drugi bolj hitro, vsak po svojih zmožnostih. Egoizem na maraton ne sodi.
Sicer pa zavest, da te ves čas prehitevajo ter da oviraš druge in da se sotekači bolj ali manj jezijo nate, ni prijetna.
Traso Amsterdamskega maratona sem predhodno preverila na spletu. Je ravna, kar se pravzaprav za nizozemski maraton spodobi, del trase je speljane iz mesta ob reki Amstel in nazaj po različnih predelih malce starejšega in novejšega dela Amsterdama.
Organizatorji so poskrbeli tudi za doživetja navijačev. Trasa namreč v prvih desetih kilometrih naredi pentljo in sicer tako, da se tekači ponovno vračamo in tečemo mimo stadiona.
Tečem mimo mestnega parka Vondelpark s številnimi jezerci nastalimi iz rokavov kanala reke Amstel. Trasa nas vodi preko trga Museumplain, na katerem se nahajajo trije veliki muzeji: Rijksmuseum, Van Gogh Museum, and Stedelijk Museum.
Za trenutek ne morem verjeti vendar je trasa maratona speljana kar čez Narodni muzej Rijks. Vrhunsko! »Evo, to je Amsterdam«, pomislim.
Tečem v svoj peti kilometer, tempo imam enakomeren, približno 4:50 minut/km.
Spomnim se namena, da si na podlaket napišem želene čase na pet kilometrov. Zaradi naglice sem to izpustila. Sicer pa jih bolj ali manj vem na pamet.
Zapomnite si: z matematiko na maratonu je tako, da možgani ponorijo in nočejo lepo računati. Več kot je pretečenih kilometrov in bolj kot si utrujen, bolj pešajo matematične sposobnosti. Ne verjamete? Pretecite kakšen maraton, pa vam bo kristalno jasno. Do takrat pa mi le verjemite ali pa… ostanite nejeverni Tomaži.
Zaradi matematičnega čudeža se bom torej orientirala na deset kilometrov, polovico maratona, trideset kilometrov od tam naprej bom pa itak v maratonski nirvani in mi bo čisto vseeno.
Včasih nočem pogledati na uro preprosto zaradi možnih scenarijev:
- Postala bom slabe volje, ker bom prepočasna. Padla mi bo morala in bom še počasnejša misleč, da nimam več možnosti za boljši čas. Tako razmišljanje ima lahko za posledico to, da je čas na koncu dejansko slabši. Na kratko: kapitulacija.
- Pretiravala bom, ker bom imela dober čas. Hotela bom biti še hitrejša in se bom podila do onemoglosti, kar lahko privede do poškodbe ali odstopa.
Matematika in logika na maratonu radi odpovesta. Na srečo sem se z leti že toliko spametovala, da se ne podim do roba svojih moči v stilu:«Pa tudi, če crknem!«
Prva okrepčevalnica: voda, izotonični napitek in gobe za osvežitev.
Gobe! No, lepo prosim! Ne, to niso nore gobe, čeprav smo v Amsterdamu. To so gobe za osvežitev. Spužve! Da si obrišeš «švic« iz obraza.
Pograbim moder lonček in spijem. Napaka!
Vedno pijem samo vodo, z izotoničnimi napitki na maratonih nimam dobrih izkušenj saj mi rado postane slabo. Tokrat ga spijem in si zabičam v glavo, da na naslednji okrepčevalnici vzamem beli lonček, v katerem je voda.
Trasa vodi nazaj k Olimpijskemu stadionu zgrajenemu za namen olimpijskih iger leta 1928. Sicer pa se je maraton kot olimpijska disciplina prvič pojavil v Atenah, leta 1896. Ženske pa so lahko nastopile na olimpijskem maratonu šele leta 1984 na Olimpijskih igrah v Los Angelesu. Lahko verjamete? Noro!
Osebno se spominjam komentarjev iz tistega časa v smislu:«To sploh niso ženske, ne bodo mogle imeti otrok, same možače!« Ter še veliko podobnih neumnosti. Pa ne samo iz moških ust.
Še danes je veliko v tem smislu omejenih ljudi. Po svojih močeh se trudim, da bi jih bilo čim manj.
Ves čas nas spremlja glasba, ob poti so razne glasbene skupine. Trenutno tečem mimo ogromne stare lajne.
Saj poznate tisto pravljico Žogica Marogica z dedkom in babico, ki sta prepevala:
« Imela sva boben in lajno
in žogica z nama je bla…
Imava še boben in lajno
a žogica nama je ušla…«
Na celi trasi maratona sem videla tri takšen pravljične lajne, vendar ogromne!
Navijači tako kričijo in mahajo, da se naglas zarežim! Nekateri so tako posrečeni, da bi se človek kar ustavil in jih objel. Carji! Zavpijem: »Ej, bravo, super ste!« Tako, pa smo na istem. Jaz njih ne razumem, oni pa mene ne!
Tudi jaz sem bila najprej navijačica ob progi Ljubljanskega maratona, oh, kakšni heroji so se mi takrat zdeli maratonci! Potem pa, ko človek sam preteče maraton, pa postane stvar nekako običajnejša. No, skoraj!
Tečem naprej in uživam. Fino je!
Mislim, da na večino tekačev maraton vpliva tako, da postanejo izjemno čustveni in sicer pretirano občutljivi, cmeravi ali pa evforični.
Ko tečem v tej gruči somišljenikov, enaka med enakimi po amsterdamskih ulicah, obdana z neskončnim številom navijačev ter se o tem dejstvu ozavestim, je občutek res fenomenalen. Skoraj se zjokam!
O bog, kaj mi pa je?! Usta se mi kar krivenčijo tja nekam. Desni kotiček gor in levi dol …v grlu imam cmok in težko diham. Kar sama sebe moram malce okregati:«Kaj pa noriš! Raje pazi na dihanje!«
No, takoj je bolje. Še sreča, da imamo sami sebe, če že nobenega drugega ni pri roki, kaj ne?
Kilometri pa se kar nabirajo. Sem že na kontrolni točki, na desetem kilometru. Čas sprejemljiv – 48:41.
Počutim se odlično! Za menoj je že skoraj četrtina maratona.
Globok vdih – in gremo naprej!
Povezani članki:
Amsterdamski maraton 1. del: PRAVOČASNO NA START
Amsterdamski maraton 2. del: START MARATONA
