Tekaški nasveti

Vsi so že stekli, nikogar več ni …  kričijo – jaz pa se ne morem premakniti. Ne morem dihati, imam težke noge! Moram pravočasno na start! S težavo premaknem noge, leva, desna, potem ponovim. Nekako gre. Stečem. Težko diham, sopem, imam suha usta…. Tečem, nikogar več ne vidim pred seboj, kam so šli. Pot je tako slabo označena. Od kje sedaj ta gozd? Nekdo spet nekaj kriči in maha! Oh, groza! Tečem v nasprotno smer. Tekači mi tečejo nasproti, ne!

Planem pokonci! Tema kot v rogu. Koliko je ura? Zamudila bom. Tipam po nočni omarici, nekaj pade na tla… cela zmešnjava. Končno se spomnim.. v hotelu sem … v Groningenu … Zatipam mobitel, pritisnem tipko, da pogledam uro. Pol treh. Pol treh zjutraj. Še lahko malo zaspim. Do pol šestih….

 

Spim? … ob šestih morava najkasneje iz hotela in do študentskega doma po punci. Pot je dolga do Amsterdama. Več kot 180 km. Upam, da ne bo gneče na avtocesti. Podvig je že relacija hotel – študentski dom. V Garmin sem vnesla vse potrebne naslove: študentski dom, parkirna hiša v Amsterdamu, naslov Stadiona. Nič ne bi smelo iti narobe. Moram priti pravočasno na start! A vseeno me skrbi…tečem, vroče mi je a nato me spet mrazi.

Pol šestih – alarm! Skočim pokonci! Kopalnica, zajtrk, oblečem se direktno v športno opremo. Na majico sem že prejšnji večer pripela startno številko s čipom. Mojo srečno cifro! Kolebam med nogavicami, dokolenke ali nizke nogavičke. Vzamem dokolenke, kar bo pa bo. Pred startom jih lahko zamenjam.

Čez vse skupaj navesim še kavbojke in bundo, pograbim športno torbo z obleko za preoblačenje in že tečeva proti avtu. Obuta sem kar v tekmovalne superge.

Groningen ponoči. Ves čas je potrebno paziti na kolesarje. Povsod jih je polno. Imajo absolutno prednost … vozijo hitro, mnogi brez luči, nobenih čelad. Pa saj poznate nizozemska kolesa in njihove lastnike. Meni so strašno všeč!

Prvo točko sva uspešno dosegla, Veselički skočita v avto in že gremo. Odtipkam naslednji naslov: parkirna hiša v bližini Olimpijskega stadiona Amsterdam.

Med potjo premišljujem vse mogoče, v žepek športnih hlač si zatlačim štiri Enervit tabletke, preverim športno uro, merilec srčnega utripa, šilt. Pa saj potrebujem le sebe v supergah na startu.

Amsterdam!

Amsterdam …izvoz …. gužva… nikjer ni videti tekačev… Končno zagledam kolono vozil parkiranih ob cesti. Strašna gneča. Gledamo za prosto parkirno mesto. Nič. Sledimo Garminu … naslov parkirne hiše: »The destination is on your right!« Na desni ni nič! Nikjer ne vidimo te slavne parkirne hiše.

Ne bom panična. Skočim iz avta, tečem do stavbe misleč, da bom vprašala receptorja v veliki poslovni stavbi. Nič. Zaklenjeno. Seveda. Nedelja zjutraj je. Jaz pa moram pravočasno na start!

Nikjer nikogar. Parkirna hiša, ki smo si jo izbrali se namreč nahaja v poslovnem delu Amsterdama, ki pač v nedeljo zjutraj ni najbolj obljuden.

Čutim maksimalen srčni utrip, šumenje v ušesih… Dihaj! Dihaj!

V Garmin vtipkavam tretji naslov – naslov stadiona. Mojega starta! Tresočih se prstov mi komaj uspe. Svojo živčnost nalezem na ostale. Kmalu vsak po svoje kriči in pametuje.

Sledimo Garminu! Pa dajmo! A kaj, ko v paniki izgubimo razsodnost. Nikakor nam ne uspe zadeve prenastaviti iz opcije AVTO na opcijo PEČEC. Garmin nas vodi na prometno cesto, kjer pešci nimamo kaj iskati. In seveda se bosta dva kilometra hitro spremenila v deset! Toliko časa nimamo!

Drek! Pa kje je kdo?!

Zagledam človeka! Moški poznih srednjih let. Suh in ves preklast! V kratkih pajkicah, dokolenkah in ogrnjen v raztrgano velikansko vrečo za smeti, katero je spremenil v palerino saj prav na rahlo prši nekaj dežju podobnega. O, hvala bogu! Res izgleda kot od boga poslan! Rešena sem! Maratonec … naš rešitelj. Hitro mu stopim nasproti in prosim za smer stadiona.

Prisežem, da je še vsak Nizozemec do tistega trenutka govoril angleško. Ta je bil prvi, ki ni! Deloval pa je vsaj tako zgubljeno kot jaz ter panično mahal naprej v daljavo – metro, metro!

Pa kakšen metro, če pa naj bi bil stadion oddaljen le slaba dva kilometra. Samo v katero smer? In kje, da ne naletimo na kanal ali kakšno drugo neprehodno zapreko?

Tečem spet do mojih in jim ne znam povedati niti tega, kaj mi je neznanec povedal. »Pojdimo za njim!« predlagam, a kaj, ko ga sploh ni več nikjer videti.

Zakorakamo v smer, kjer naj bi bil naš cilj. Predvidoma. V smer, ki je delovala nekako bolj obljudeno, vsaj čez čas. Po petstotih metrih zagledam gručo tekačev. O hvala bogu! Od daleč se jim vidi, da gredo na maraton pa vseeno preverim. Z vlakom gredo. Z metrojem.

»Pojdimo z njimi, moram priti pravočasno na start!«

In gremo, sledimo jim na postajo in z njimi čakamo na vlak. Rekli so vlak, ne vem kakšna zadeva se bo sploh pripeljala do nas. Ne vemo ne kod ne kam… edina opcija je slediti tem nizozemskim tekačem, katere ne razumem popolnoma nič in upati, da ne gredo čisto vsi na osem kilometrski tek. Na hitro preverim startne številke, nekateri imajo maratonske oznake – za 42 km. V redu bo, teh se bomo držali.

Za vsak slučaj preverim še z vodjo  grupe: “Da, na maraton gremo”, navdušeno zatrdi.

Prihaja vlak, odpravimo se na postajo. Pričnejo vstopati. S kartami! Mi jih nimamo… Obstojim izbuljenih oči in odprtih ust. Brez kart ne moreš mimo ograje, saj te rampa ne spusti skozi. Mar so mi možgani dokončno odpovedali?

Dva kilometra do starta bo padlo vse v vodo?!

Po več 1300 + 200 + 200 prepotovanih kilometrih! Ne tresejo se mi več samo roke, tresem se že čisto cela. Pa to je huje kot nočna mora! Za trenutek me zagrebi, da bi sedla na tla in se zjokala.

Urška je že pri avtomatu za nakup kart, a kaj ko ne vemo imena izstopne postaje, vse je v nizozemščini. Skušam še koga vprašati pa so že vsi mimo rampe… V tistem opazim, da so odprta nekakšna stranska vrata pri katerih stoji vodja, trener teh tekačev.

Stečem do vrat in se še sama postavim mednje:»Pridite, gremo!« pokličem ekipo in vsi štirje se nekako “prišmuglamo” skozi, še danes ne vem kako. In že smo na nabito polnem vlaku in se peljemo.

Mogoče pa bom le uspela priti pravočasno na start!

Tek kot tek me niti malo ne skrbi. Moja največja skrb je: kako pravočasno priti na START! Samo to! Moja edina želja v tem trenutku.

Ne skrbi me ne mečna mišica, žulji, dokolenke, superge, geli, ura, nič. Tistih dvainštirideset kilometrov bom že pretekla. Saj sem jih že večkrat. Samo na start bi rada prišla! Na stadion!

Ura je 8:45. Samo še pol ure imam časa za vstop na stadion iz katerega startamo samo maratonci, približno 16.000 naš je vseh skupaj. To je ogromna številka. Za primerjavo: v Ljubljani teče maraton samo približno 2.400 ljudi.

Vozili smo se tri postaje, nato izstop. In nov problem! Tudi za izstop se je potrebno čekirati s karto, ki je mi nimamo. Samo spogledujemo se in vsak od nas se enemu pred seboj prilima direktno za hrbet in smukne z njim skozi rampo. Uspelo nam je! Vsem štirim! Pa mi smo geniji!

Sedaj pa še pot pod noge do stadiona. Ne moremo se več izgubiti… reka tekačev nas kar nese v pravo smer.

Pa vendar: kje je vhod?

Kakšni problemi, kakšne zapreke na katere človek sploh ne pomisli…. Kljub temu, da je vse super označeno. Le marsikaj opazimo malo prepozno, pozabimo na kakšno malenkost, ki postane lahko velik problem.

V Ljubljani je pa vse tako enostavno. Vse poznam. Cel sistem. Pa sem tudi na Ljubljanskem maratonu vedno na trnih… ampak niti približno ne tako, kot pa v Amsterdamu, ker sem tu pač prvič.

“Bo treba večkrat v tujino na maraton”, pomislim.

Ura je veliko. Zagledamo napis: Marathons athletes, only. Sledim mu. Gneča! Počasi se pomikamo proti vhodu in moji trije srčki z mano. Ampak oni ne smejo… navijači sodijo na tribuno. Kar med hojo se slečem do športne opreme … na hitro preverim, če imam vse potrebno pri sebi.

Poljubčki, objemčki in »Srečno!« mi še zaželijo.

»Kje se dobimo?«

»Na izhodu iz stadiona …«

»Počakajte name, ne vem kako dolgo bom tekla…«

Nimam občutka, vseeno mi je. Samo, da sem tu, na startu in da začnem teči. Vseeno mi je, da sem pozabila na šilt, rezervni gel, nogavičke.

Vstopim na stadion. O moj bog! Rock`N`Roll!

Veličastno! Prevzame me!

Tribune, poln parter maratoncev. Samih »ta pravih«, tistih, ki se bomo spopadli z maratonsko – kraljevsko razdaljo: 42.195 m. Tudi ta številka je moja srečna!

Poiščem svoj rožnati balon, ki označuje cono predvidene hitrosti in se postavim v boks…

Ladies and gentlemans! The marathon!

Več o teku: TEČEM-LETIM-ŽIVIM!