Tekaški nasveti – start maratona



Po težkih mukah končno stojim na startu maratona in se počutim, kot bi enega pravkar pretekla. Raztresena sem, v glavi mi doni kot v vaškem razglašenem cerkvenem zvonu, saj je bil prihod na stadion prava nočna mora. Ni dosti manjkalo, pa bi stala kje drugje in cmihala kot prava cmerasta cmera.

Vstop na stadion je bil resnično navdihujoč. Tribune in travnata površina parterja polna maratoncev. To ni rock koncert – to je težko pričakovani in želeni start maratona in upam, da tudi cilj mojega enajstega po vrsti.

Organizacija že 39. Amsterdamskega maratona je bila do sedaj zgledna. Ne morem sicer prav na veliko in poznavalsko primerjati, saj sem bila do sedaj na startu klasičnega maratona le enkrat v Radencih in večkrat v Ljubljani. To je moj prvi maraton v tujini.

Tekaški nasveti - start maratona
Tekaški nasveti – start maratona

Informacije in tekaški nasveti na spletu in po pošti so bile dobre. Pravzaprav je vse skoraj identično Ljubljanskemu maratonu. Odlično torej! Sicer pa imajo organizatorji Amsterdamskega maratona skoraj še enkrat več izkušenj kot organizatorji Ljubljanskega maratona. Kapo dol našim!

Stojim v coni za predvideni čas maratona od 3:15 do 3:30 ure. Čas sem morala določiti ob prijavi pred slabim letom dni glede na že doseženi in pričakovani rezultat. Malce me skrbi, saj se zavedam, da bom želeni čas 3:30, glede na čase na treningih in testni tekmi v Slovenskih Konjicah, zelo težko dosegla. Zadovoljna bom že s časom do 3:40. Za silo bom zadovoljna s časom do pod štiri ure, kar bo več pa pomeni, da je nekaj šlo zelo narobe. Krči, padec, prebavne težave po gornjem ali spodnjem delu prebavnega trakta in tako naprej in tako nazaj.

Poiščem si svoj prostor bolj proti koncu svojega boksa saj so Nizozemci znani po svoji doslednosti. Ne želim biti ovira hitrejšim od sebe. Pijem vodo iz bidona za katerega sploh ne vem, kako se mi je znašel v rokah. Eden mojih srčnih mi ga je potisnil! Naredim dolg požirek… nato se sprehodim po sebi in opremi (v sebe in na sebe), da ugotovim nastalo škodo zaradi naglice. Hm….

Tekaški nasveti - start maratona
Tekaški nasveti – start maratona

Še enkrat preverim: superge so v redu zavezane, dokolenke si zvijem in potegnem do gležnjev, mislim, da bo bolje. Pretipam meča, če me kaj bolijo. Ni bolečine, vse je v redu.

Preverim uro in jo prižgem ter si še enkrat lepo namestim merilec srčnega utripa.

Šilt sem pozabila. Gel sem pozabila. Nič nisem šla na stranišče. Navadno grem vsaj dvakrat – resno, in dvakrat kar tako malo za hec, za vsak slučaj. Tokrat pa nič. Dokolenke si potegnem spet navzgor do kolen. Uf! Pozabila sem si zapisati pet kilometrske čase na podlaket. Bom pa računala… Kaj naj s temi »frdamanimi štumfi!?«

Neham se nacejati z vodo, da ne bom ves čas obiskovala stranišč. Baje jih je ob progi polno. No, počutim se – tozadevno – v redu. Nikamor me ne »tišči«.

Opazim, da je samo še deset minut do starta … Nizozemski pevec nekaj prepeva, malo prej smo poslušali komercialno pop glasbo, brez veze, da bi si človek sploh zapomnil.

»Kje so The Stroj!? To bi morali slišati! In ljubljansko vzdušje! Ali pa komade iz Konjiškega malega maratona ter pravo tekaško himno iz Istrskega!«

Na živce mi gredo dokolenke, ponovno si jih potegnem dol do gležnjev.

Sicer veličasten pogled na stadion in neskončno število maratoncev nekako še vedno ne moreta pričarati vzdušja, ki ga vsako leto pričaramo tekači na Ljubljanskem maratonu. Tisto tekaško elektriko! Povezanost! Utripanje! Tekaško strast! Ja, lahko napišem: pravi tekaški orgazem!

Prelepa moja domovina Slovenija s čudovitimi tekaškimi prireditvami, v tem trenutku daleč stran pod sončnimi Alpami v krempljih požrešnih, pohlepnih in skorumpiranih od ljudstva izvoljenih predstavnikov oblasti, kateri v rokah držijo ukradeno nam državo. Vampirji! Pa moji sonarodnjaki – mar resnično ni več nobenih vrednot?! Poštenje velja za neumnost, prijaznost za bebavost.

Predstavnike ljudstva, politike vključno z goljufivimi in lopovskimi gospodarstveniki ter podjetniki, bi nagnala na en ultra dolg maraton, da si prezračijo glave. Pa še svoje zaspane, zavedene, mentalno-lene sonarodnjake takoj za njimi. Z »gajžlo« bi jih nagonila! Ena, dva, ena, dva… Da si prevetrijo možgane, se ozrejo vase in svoje vrednote ter se nad njimi zamislijo in o njih premislijo, da malo »potrpijo« in si prepotijo svoje melanhonične in v usodo vdane riti.  Mogoče bo pa le komu zacingljalo tam v betici. Cin, Cin… Jezno si potegnem dokolenke nazaj gor, motijo me okoli gležnjev. Banda!

Globok vdih, počasen izdih. Globok vdih, počasen izdih…

Še vedno sem pretresena od hitenja na start maratona, sedem minut do starta. Gledam v nebo, zamižim, skušam se skoncentrirati.

Tekaški nasveti - start
Tekaški nasveti – start

»Na startu si. Tekla boš. Kaj ti bo prinesel ta maraton? Želim biti boljša … na poti na start sem naredila svojo družino v celoti vso živčno. To ni cilj teka. Tek pomirja in izboljšuje ljudi. Naj me ta maraton nekako pomiri, potolaži – saj je vendar vse kar je najpomembnejše – v redu. Moji srčni – moja družina.«

Pet minut do starta gledam okoli, skušam se malce ogreti, za počasen tek ni bilo časa in tukaj ni prostora. Sicer je bilo pa mentalno ogrevanje na poti na stadion »vrhunsko«, počutim se kot po bitki.

Utrujena sem od norenja na start. Komaj čakam, da stečem in se… spočijem. To je moja glavna misel. Da se spočijem. Da se spočijem od… od vsega sranja tega sveta!

Ozrem se po sotekačih. Večinoma Nizozemci s svojim simpatičnim govorjenjem, ki spominja na pohrkavanja. »Ghrrroningn.. ne, Hrrrrroninghn …« Sicer pa nas je tekačev iz vseh vetrov, iz kar 89 držav.

Ni zeleno-črnih majic tako razpoznavnih za Ljubljanski maraton in katere sem navajena gledati okoli sebe vse leto. Morali bi biti vsi oranžni, razmišljam, saj je to vendar nizozemska nacionalna barva.

Napovedovalec napoveduje začetek starta, prva skupina starta. Navijači huronsko tulijo, mi ploskamo.

Tekaški nasveti - start maratona
Tekaški nasveti – start maratona

Zamižim. Mižim in skušam odmisliti okolico. Skušam biti le jaz in ta trenutek. Skušam se skoncentrirati. Samo jaz in ta trenutek pred startom maratona. Ja, tekla bom…

Dve minuti do starta pred menoj nastane panika. Vznemirjeno vpitje, klicanje, ničesar ne razumem. Nato zagledam le malo pred menoj. Nekdo leži na tleh. Izgubil je zavest. Sotekači ga položijo na hrbet z dvignjenimi nogami.

Vsi nekaj kričijo, kdo bi jih razumel, še jaz zavpijem na ves glas:« Na pomoč!!!« in še enkrat: »Help, help!« Pritečeta dva reševalca v belem in velikim rdečim križem na hrbtu.

Naša skupina pa se počasi že pomika naprej. Na start maratona. Ubogi tekač vstane in se trudi na vse kriplje, da bi tekel, vendar ga medicinca zadržujeta. Upam, da je vsaj malo počakal… kajti v obraz je bil resnično popolnoma sivo-bel. Morda se je pretreniral, slabo spal, jedel. Trema, gneča, adrenalin… razumem takšno stanje  saj sem bila blizu takega stanja sama samo pol ure nazaj.

Ozrem se po tribunah. Rada bi videla moje navijače, moje srčne tri, vendar je praktično nemogoče. Pomikamo se naprej, nekdo mi nekaj govori. Trije mladi, dva fanta in dekle mi navdušeno govorijo, da gredo prvič na maraton. Potrdim jim, da tudi jaz – prvič v Amsterdamu. Spomnim se svojega prvega maratona, skupaj sva ga pretekla z možem v Ljubljani 2003. Bilo je nepozabno. Doživela pa sva ga popolnoma različno.

Naša skupina se približa startni coni. Tukaj se trasa rahlo zoži in v počasnem drncu pričnemo teči proti startni črti. In potem končno START!

Tekaški nasveti - start maratona
Tekaški nasveti – start maratona

Stečem hitreje… tečem vzneseno po stadionu, ven, na cesto, na traso Amsterdamskega maratona. Preplavi me tisti pravi občutek! Ob izhodu se ozrem po navdihujočih navijačih, gledam, kje so moji! Maham in zavpijem: UAUUUUUU!!!! Morda me pa vidijo!? Slišijo?!

In že sem zunaj… moj boj s kilometri in samo seboj se je pričel.

 

Bi radi veš? TEČEM-LETIM-ŽIVIM!

En komentar

  1. irena salmič

    Mojca, spet super napisano!

Komentiraj prispevek

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*