Gradim svoje domovanje 5

Torej gradim, prepričan sem, da gradim svoje domovanje….

Srečanje…

  neighborhood-of-the-damned

Temna je noč, zunaj prostora je tema težka, z vonjem po megli, vlažnost dotikanja delcev zraka je breme, ki mu ne ubežiš. Polega povsod, dotiki ovljažijo še tako suh košček oblačil. Vendar, meglenost je zunaj prostora, za stenami, ki zakrivajo pogled, zakrivajo vse in če ni besed, to ostane skrito vekomaj.

Večer podoben večeru, prostor, ki ne spreminja oblike, svetloba, ki je vedno nekje med biti ali ne biti, glasba, ki je vedno glasna, včasih preglasna, ker razpoloženje ni enakovredno trenutku in glasnosti v njem in vse moti, včasih tako, da tudi solze najdejo poti v prostor, kjer se bodo posušile, obrisane ali ne. Včasih tako moti, da osebo, ki je ne poznaš in ničesar ne želi od tebe enostavno napadeš in obtožiš vsega, ko pa pride trenutek streznitve, spoznaš da si bil napadalec ti, žrtev pa neznani mimoidoči…

Včasih pa se prepustiš valovanju zvokov, ki polnijo prostor, prelijejo vse kotičke, jih napolnijo in izpolnijo, tako da je lepota polna, brez brazgotin, brez gub, tako lepo zglajena, da bi lahko tudi drsela na njej, če bi bil to namen in pogoji izpolnjeni. Valoviš z valovanjem, si izmišljaš gibe, ki dopoljnujejo dotik z valovanjem in premišluješ, kaj bi se zgodilo, če bi ti gibi valovali v valovih, ki bi valovali v popolnem nasprotju valovanja, potujočega skozi prostor in čas. Morda bi nastala tišina, ker bi valovi v tebi posrkali valove okoli in s tem izravnali valovanje v nič, In moč utripanja valov se prelije v nič, le tišina, ki prekriva gibanje, ki vedno ustvarja zvok, le tokrat je tišina, presilna, da bi bila resnična. Glasnost enega naboja posrka, prekrije glasnost nasprotnega naboja in vsota glasnosti je tišina, hladna, srh vzbujojoča tišina. Čudna tišina, kot da bi sanjal in bi se celotno dogajanje odvijalo kot v nemem filmu, brez glasov in glasbe, In se vprašaš, je to mogoče. Dogodki napolnjeni z občutjem, strastjo, doživljanjem, toda zvoka od nikoder, nikakršnega zvena, brezšumni udarci, dotiki, koraki, vse nekam pusto, neresnično, nepopolne sanje…

Kot vedno v tem prostoru zavonja po pričakovanju, upanju, da srečanje vznikne kot tolikokrat do tu, le da bo tokratno srečanje drugačno, bolj resnično in ne le bežen spogled, morda nasmešek in pot v ničnost se nadaljuje, ne ustaviš se ob robu in pač kot vedno poletiš v drugo stanje, ki na koncu ni več prijetno, a vendar vedno preživiš.

Čutiš, da v tebi doni tišina (kakšno nasprotje), občutek, ki ni prijeten, a vendar lep, poln nečesa oprijemljivega, stvarnega, rastočega, poln polnosti, a če bi hotel to občutje nekomu pojasniti, bi ostal brez besed, ker razlage za tako stanje ne bi našel, morda bi le jecljal, si izmišljal, poskušal najprej sebi razložiti, kako je, potem bi lahko povedal naprej, a vezava besed je preokorna, preveč puhla, nepomenska, da bi si lahko vsaj približno prikazal, razpletel, razjasnil to stanje, občutje… Na neki točki razlage bi obupal in utihnil, osramočen, ker ne znaš naprej, ni poti, ni besed, ni ničesar, kar bi lahko prijel, pokazal, dal…

Potem bi se nekje v sebi zaprl in razprl, del sebe bi iztisnil skozi množico besed, morda jecljanja, ker tečnost izgovorjave ni enaka hitrosti misli, ki se podijo po glavi in prehitevajo druga drugo in vse hitijo k izhodu, da bi skozi usta izstopile in doživele svoj konec, čim prej, brez agonije, brez spoznanja, brez žalovanja in obupa… Misli, ki postanejo množica, brez repa, brez glave, le zmešnjava besed, ko prihrumijo v prostor, na prostost.

In misli, ki ostajajo zaprte, zaklenjene, uklenjene, zakrite, skrite, prekrite, prikrite nekje v notranjosti… Te misli, ki bi priznale, ki bi razkrile že predolgo zakrite in neizpoljnene želje, potrebe, stremenja, ki bi razgalile vse tisto, kar se razgaliti da in potem skrivnost postane spomin in ničesar drugega, morda počasi pozaba, pozabljenje… In take misli prav rade rodijo posmeh, zasmehovanje in pocestne govorice in če so skrite še tako lepe, veličastne, polne energije in pozitive, odkrite postanejo temne, oglate, ostrorobe, boleče in na koncu, skozi množico tako prekleto bolestne…

Te misli večinoma ostanejo skrite. Morda zapisane na list papirja, ki se navadno izgubi v nekem skrivališću, ki se prav tako izgubi, ali pa so na papirju samo nakazane, deloma izpisane, izrisane…

Zato srečanje večinoma ostaja le srečanje. Lahko je bežno, le pogled, nasmeh in pot se nadaljuje. Lahko je beseda ali dve ali tri s pogledom v oči, z nasmehom, morda nerodnim dotikom, bežnim, nenamernim, čeprav namera ni samo dotik, je bolj goreča in pot se nadaljuje…

Morda si tudi ti kdaj zaželiš, da bi lahko brala misli, da bi vedela, začutila, kaj tvoj sogovornik skriva za besedami, ki ničesar ne povedo, a tako lepo zvenijo. In obojestranski strah, da bi povedala preveč, da bi se odprla, ne bi več tako boleče trgal notranjosti, ki jo tako enostavno imenjujemo duša.

 Zatorej gradim dalje…

https://www.preberite.si/gradim-svoje-domovanje-4/

https://www.preberite.si/gradim-svoje-domovanje-3/

https://www.preberite.si/gradim-svoje-domovanje-nadaljevanje/

https://www.preberite.si/gradim-svoje-domovanje/