Ljubljanski maraton – poročilo: do cilja



Iz prejšnjega dela … nekje na 30. kilometru:

»Pozabi!« sem se hitro oštela. Saj se je maraton pravzaprav šele dobro začel.

Hitrost mi je padla povsem pričakovano in delno tudi zaradi klancev na tem delu proge. Ko pomislim: »Sedaj bom pa lahko spet ujela svoj tempo«, se pojavi nov klanec. Tam na Litijski.

Ne morem si kaj, da ne zabrundam sama pri sebi: »Ma pejt u rt!« Mislila sem na klanec, da ne bo kakšnega nesporazuma. No, klanec ni šel nikamor, jaz sem ga pa začela »gristi«. Tiste klance od prej sem uspela bolj ali manj uspešno »zignorirati«, kot da jih ni, čeprav mi je hitrost kljub temu padla.

Ta je pa zoprn. Tudi asfalt je bolj črn. In manjček manj navijačev je ampak so ti, ki so, zelo pridni in vzpodbujajo.

»Dajmo, punca! Dobro ti gre!«

Sem takoj boljše volje, malce pomaham in še naprej zavzeto gledam v tla, kaj pa vem zakaj. Tako se mi nekako zdi lažje. Čeprav naj bi gledala gor, naprej, v daljavo.

LJUBLJANSKI MARATON V LERULJUBLJANSKI MARATON V LERU

Malce redkejši navijači spodbujajo, ploskajo, vzklikajo.

»Dajmo, pupa!« mi vzpodbudno reče sivolasa gospa.

Prav pomlajuje takle tek, ker spet postaneš punca, dekle, pupa!

Klanec mi nekako mine v premlevanju »EMŠO« zadev.  To se ti prične dogajati potem, ko jih nabereš približno pol od stotke. Let mislim. Hočeš nočeš pričneš verjeti tistim »nakladancijam« o letih. Bo potrebno malo manj teči, malo manj naporno trenirati, telo ne zmore, ne moreš biti vsako leto boljši, hitrejši.  Kolena trpijo, sklepi trpijo, srce se preveč matra! Apajade! Pah! Po pameti, to že. Ampak po pameti je treba vedno.

Zadnja tri leta mi res ne gre vedno bolje. Mi gre pa dobro. Sicer nisem vsako leto hitrejša in mi tako res ne uspe zavreči, ovreči, dokazati, da to ni res! Da si lahko tudi v zrelejših letih vedno hitrejši. Res mi ne gre! In? Ni rečeno, da so za to kriva ravno leta!

Ljubljanski maraton

Zakaj je potrebno odgovornost vedno prevračati na nekoga, na nekaj drugega? Kaj leta – sama sem kriva. Če ne bi nikoli tekla hitreje, ampak po pameti, vsako leto samo minuto ali dve hitreje, bi bilo pa vse krasno in super in bi bila v odlični telesni kondiciji tja do svojega vsaj 85 leta kolikor znaša razlika do mojega OR (osebni rekord) pa do povprečnega časa vseh mojih maratonov.

Bi bila potem  medicinski tekaški čudež, ker sem vsako leto hitrejša? Malo morgen, fantje in punce vseh let in oblik in ras ter pričesk! Ne drži! Enostavno se ne izide vedno. Leta gor ali dol.

»Lahko bi bila le pametnejša«! Ja, to pa vedno. Ne le jaz, vsi.

Tale okolica mi resnično ni preveč všeč, trasa maratona se še vedno noče zravnati.

Padem nazaj vase, saj veste,  maraton pomlajuje. Gub na obrazu resda ne gladi, gladi pa tiste skrite, notri v nas. In povzroča žarenje. Žarenje, ne žarčenje.

Kajuhova cesta tudi ni od muh! Klanček tja gor na Šmartinsko cesto, utrujena sem že in energija mi pojenja.

Zavedam se, da bi morala pojesti četrti gel! Na maratonu je dodajanje energije nujno, na krajši tekih ni potrebe. Pa ne morem! Slabo mi je!

Danes mi je sicer žal, ker bi se gotovo manj mučila. Ampak tam okoli 35. kilometra glava sploh ne uboga. Bolj kot sem si dopovedovala: »Bolj hitro kot boš tekla – prej boš v cilju!« … slabše je bilo. Glava kar po svoje.

In bolj kot si dopovedujem, čas je za še en gel, bolj mi je slabo in manj volje imam seči v žepek po gel. Cela procedura! Ne ljubi se mi. Pobralo bi mi preveč energije, me utrudilo in sploh imam zanič okus po gelu že sedaj v ustih. In sploh je potrebno odpreti vrečko in iztisniti gel v usta. In gel ne gre lepo iz vrečke, jo je potrebno stiskati in nekako pojesti to marmeladasto zadevo. Ne spomnim se kdaj bo spet okrepčevalnica in voda. Lahko, da bo šele čez dva kilometra in kako naj potem tečem s to packarijo v ustih, brez da jo poplaknem.

Ljubljanski maraton

Vneto razmišljam, kaj bi bilo potrebno narediti, da bi si glava zapomnila, da je resnično potrebno teči malo hitreje. Saj ni panike! Teh sedem kilometrov bom že pretekla. Sploh ni problema. Ampak jaz bi jih rada hitreje! Gel mi ne paše. Fuj!

Pravijo, da te v zadnjih kilometrih poneso  navijači! Da je vse v glavi in kar tečeš. Se strinjam. Kar tečeš že. Ampak jaz bi svojo glavo rada navadila na to, da bi tekla slabo minuto hitreje. No, v redu! Pa naj bo vsaj pol minute!

Glavo skušam prevariti:«Glej! Brez veze, da sedaj tole “drombljaš” prav počasi! Itak tečeš! Vseeno je, če malo hitreje! Razdalja bo ostala enako dolga. Ali ni bolje, da si v cilju prej? Prej se boš nehala truditi, matrati, sopihati… prej boš lahko z vodo poplaknila ta ogabni okus v ustih, prej boš lahko preverila vsebino v nogavicah, prej boš žulje lahko preštela, videla kakšna “finish majčka” te čaka ali je spet Marija v cilju in kje je Tatjana. Šla naj bi tudi na 42-tko! Prej boš zaslišala: »Dejmo, Mojca!« in nato zagledala svojega ljubega in letos tudi edinega navijača v cilju . In ta je glavni! “Mogoče je pa že per naroču!” se zaslišim reči kar na glas.

Ljubljanski maraton - halucinacije Foto: M.Vesel
Ljubljanski maraton – halucinacije                                   Foto: M.Vesel

Skušam pritisniti,a ne gre in …. pa saj ne morem verjeti! Spet klanec! Ne gre! Stegnenico mi bo zabrisalo ven, pa bom imela! Maham z rokami in si pomagam, da bi šlo hitreje ….

Potem pa na ovinku, tam na 37. kilometru navijaška odrešitev.  Spet Irena in Frenk: »Bravo! Gremo! Super ti gre!« Pomaga… takoj ko ju zaslišim in zagledam se hitro popravim. Bolj pokonci in skušam čim lepše in seveda hitreje teči… nekaj jima celo zavpijem in pomaham ter tečem dalje po Vojkovi cesti. Ne smem delati sedaj sramote sestri in svaku zato ne dovolim, da me neznani tekajoči prehitevalec tudi dejansko prehiti! Upam, da ni zajec z napačnim časom!

Ljubljanski maraton moja nagradaLjubljanski maraton moja nagrada

“O bog! Ni!” se globoko oddahnem.  Tempo je malo boljši ampak koliko časa bom zdržala. Zato komaj čakam, da sem čimprej in čimdlje  od njiju, da bom potem spet lahko tekla po svoje, kar pomeni, da bom “sproščeno crknila« in se šlepala naprej po starem. Kot potolčeni kramoh …

Tečem. Tečeš. Tečejo. Nekateri hodijo. Jaz nisem! Srečka! Lahko bi se obrnilo tudi drugače.

Tekla sem ves čas. Pa čeprav me je usekal krč v levi podplat! Ampak ni bil prehud in sem ga pretentala. Naučila sem se pravilno stopati in raztegovati prste kar med tekom. Hja, takle krček je navadno davek za klanček.

Na srečo kakšnega bolj usodnega ni bilo.

Trasa je speljana po Topniški in naprej v podvoz na Masarykovo. Milijonkrat prevožena cesta. Danes pa tečem po sredini! Adijo avtomobili in promet! Danes so ljubljanske ceste naše!!! Tekaške! Maratonci smo preplavili Topniško!



Navijači so seveda tudi tukaj. Model na kolesu vpije v zvočnik: »Dajmo, še mal! Dajmo, še mal!« Ta »še mal« me malce nervira. »Skoči iz kolesa in še mal odlaufaj!« bi mu rada zavpila samo je že predaleč naprej.

Ljubljanski maraton - proti cilju
Ljubljanski maraton – proti cilju                   Foto: Bostile

Obide me ne preveč prijetna slutnja, da tečem že dolgo prepočasi, kajti navijač na kolesu se je lahko pripeljal že od bog ve kje in sedaj samo še takole malo mimogrede, navija. Šit! Ne bo rekorda. Itak. Vem. Že dolgo… Ampak vsaj na svoj drugi najboljši čas na maratonu sem pa čisto po tihem računala.

Navijač ob poti zakriči: »Blizu je cilj! Samo še tri kilometre!«

Pa saj res ni več daleč. Kaj pa je to tri kilometre! Za tri kilometre se človeku še superg ne splača obuti. Tečem mimo svoje bivše službe, sedaj je tu ministrstvo. Škoda, da je bilo potrebno tudi to firmo zaribati in zagoniti vse. V  nulo. Že takrat. Pa še danes ne vem kateri vzrok je bil tu večji: nesposobnost ali požrešnost? Verjetno oboje.

Ljubljanski maraton - poročilo
Ljubljanski maraton – tuji maratonci        Foto: Bostile

» Franže! Vse je šlo v franže! » tečem v ritmu mimo Tabora, ko v daljavi zaslišim huronsko navijanje.

»Ojej!« pomislim, da je to že cilj. Tega me je kar malo strah, ker se navadno začnem poditi na žive in mrtve in potem me skoraj pobere pet metrov do cilja tako, da izgledam kot da bom zdaj zdaj izpustila sapo.

Psihično se pripravljam, da bom tekla normalno in ne bom crknila v cilju, ker itak nimam bogve kako dobrega časa in ni v skladu predhodno zastavljene lestvice. In stave. Sicer ne tečem zaradi denarja in nagrad, ampak če te nekdo izzove s stavo?! Opa! To pa bo “visoki C!”

  • 3:30       🙂 🙂 🙂
  • 3:35       🙂 🙂
  • 3:45       🙂 
  • 3:45+     🙁

Prvi dve nagradi sta mi že ušli.

Ko pritečem do glasnih navijačev na nekje 40. kilometru – malo pred Poljansko cesto – se pričnem smejati na ves glas, ker so bili navijači spet tako “fajn” in super, da me je kar neslo.

Ljubljanski maraton - poročiloLjubljanski maraton - poročiloLjubljanski maraton - poročilo
Ljubljanski maraton – navijači/tekači iz Zagreba z Minjončkom           Foto: FB

Naredili so mi slavolok in jaz sem kriče: »Auuuuuu! Bravo navijači!« podajajoč petke na obe strani stekla mimo. In to hitreje, kot sem pritekla. In to me je držalo še naprej – sicer po klancu navzdol in čez most ter celo gor po klancu do Trga Cirila in Metoda ter mimo tržnice. Tam je bilo spet še več navijačev in jaz sem si želela, da bi zalet kar trajal in trajal ampak ni…

Sedaj je pa glava zatajila! Je hotela hitreje, pa so se noge uprle. Kot bi jih objel beton! Kot bi se mi zataknile v kocke, ki so me dejansko kar bodle v podplate.

Sem šla kot Robocop po koridorju  med samimi navijači! Rada bi jim mahala, klicala … ampak nisem mogla. Imela sem spet toliko dela. Paziti na kocke, na tla kam bom stopila, občutek sem imela, da si bom spahnila gleženj.

Spet maham z rokami a ne navijačem, pomagam si teči z rokami, se porivam naprej,  pomagam se pomikati hitreje naprej kar s celim trupom! Štejem, si prigovarjam! Ampak gre pač toliko kolikor pač lahko gre. Počutim se kot v leru … kot v prostem teku. Koliko časa me bo še neslo …

Tečem mimo Mestne hiše in z nostalgijo pomislim na cilj Teka trojk. Tukaj se je včasih končalo 28. kilometrov, tukaj je bil večkrat cilj preko katerega sem pritekla skupaj z roko v roki z mojim sedaj na Kongresnem trgu čakajočim navijačem. Letos pa ga ni! Cilja! Je še naprej!

Ljubljanski maraton - poročilo
Ljubljanski maraton – poročilo                       Foto: Bostile

Tečem med ljudmi čez Prešernov trg gor na Miklošičevo, klanec jasno, od nekje spet zaslišim :«Dejmo, Mojca!« in opazim še eno Mojco. Nekako odzdravim in grizem frdamani klanec, po Miklošičevi gor naprej gor, v želji čim hitreje. A v klanec ne gre! In plan pada in pada v vodo, nič ne bo s časom, ker ne morem nadoknaditi izgubljenega časa, ker v klanec meni, žal,  pač ne gre! »Bo treba klance trenirati«, me preblisne.

»Teci le teci, a zamujenega časa ne dotečeš!« se spomnim zgodbice iz Cicibana, ko fantič z zamudo teče domov. Preveč zamuja. Jaz tudi. Mogoče. Odvisno od cilja, želja.

Tečem mimo sodišča in že zavijam levo na Slovensko. Samo še naravnost do cilja! »Ravne linije«, pomislim.

Kako je čudno!

Seveda! Prenovljeno, na novo tlakovano in za čuda kar nekam malo navijačev! Reveži se niso imeli kam postaviti, ker so narejena avtobusne čakalnice.

Opazim mlajšega navijača, navdušeno ploska in me vzpodbuja: »Dajmo, gospa!«  »Hvala«, komaj izdihnem in si mislim »Klinc, pa gospa…«  Tisto vzpodbujanje prej  mi je bilo sicer bolj všeč, a dokler mi ne prično vzklikati,  »Dajmo, ta stara«, bo še čisto v redu. Sicer pa, čisto med nami, potem bo še boljše. Ko bo »ta stara« ta mlade prehitevala… na nek način. Kot jih je prehitevala naša Helena. Zmagovala, pa čeprav ni bila prva v cilju.

Navijačev se tam okoli Name spet tare! Kar črno je!

Skušam teči hitro in hkrati pametno! Ne bom crknila pet metrov pred ciljem!

Zavijem v ciljno ravnino, ko me prehiti par! Držita se za roke.

»Čakaj malo! Tole pa ne bo šlo!« in jima skušam vrniti po desni, pa ni prostora. Stopam jima skoraj po supergah.

Pa naj jima bo, če se še držita za roke, se vdam v usodo. Tudi midva sva tako pritekla v cilj maratona. Prvič.

Pritečem v cilj maratona, trinajstič… srečna! In strašno zadihana!

Pogled na uro: zadovoljna, zamujam samo za akademskih četrt! Moj čas pa ravno toliko, da samo še rezerviram  😉 !


Prejšnji deli zgodbe o 20. Ljubljanskem maratonu:




En komentar

  1. Mojca, fino te je brat, pa tudi navijat je bilo fino! LP

Komentiraj prispevek

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*