Oviratlon 2015

Leto je naokoli in prva sobota v mesecu juliju je bila rezervirana za nepozabno preizkušnjo – premagovanje različnih ovir na 10 kilometrski trasi.

Športno društvo Oviratlon je letos organiziralo že četrti poletni oviratlon na Pokljuki, ki se ga je udeležilo preko 2000 tekmovalcev. Število udeležencev res da ni bilo rekordno, je bilo pa rekordno število ovir na progi – premagati smo morali kar 23 različnih ovir, od tega je bilo nekaj povsem novih, česar se oviratlonci še posebej razveselimo.

Poleg tradicionalnih ovir, kot so po vseh 4, blatna kopel, opičja kletka, suhi in vitki, vodna osvežitev, elektro žur in tobogan spolzki Janez, so nam pripravili kar nekaj novosti: debelo črevo, prijateljski vzpon, plezanje po vrvi (kravji bal) in različne ovire izdelane iz lesa, npr. kurja lestev.

Tudi temperature zraka so bile rekordno visoke in končno enkrat na naši strani, torej na strani tekmovalcev, pa verjetno tudi gledalcev, navijačev in organizatorjev. In če mislite, da smo trpeli in se kuhali na vročini in sopari, ki je te dni zajela Slovenijo, se motite. Svež gorski zrak, občasna oblačnost in prijetnih 24 stopinj je bilo naravnost idealnih.

REKORDNO ŠTEVILO OVIR

Kaj Oviratlon je, sem že pisala (preberete si lahko tukaj), zato bom tokrat temu namenila zgolj nekaj besed. Gre za edinstveno preizkušnjo, kjer udeleženci premagujejo različne ovire, ki so nastale po vzoru treninga pripadnikov specialnih enot. Nekatere ovire je treba preteči, preplezati, preskočiti ali se splaziti pod njimi. Spet druge od vas terjajo kanček poguma in so odlična priložnost za soočanje s strahovi pred temo, ozkimi in zaprtimi prostori, višino, umazanijo. Ja, prav ste slišali. Tudi umazanijo. Ugrezanje do kolen v blatu (ki pa se ne konča pri kolenih) je zagotovo ena izmed bolj zabavnih delov preizkušnje. Nato pa skok v čeber leden vode, kakšen plavalni zamah s potopom in hladen tuš izpod gasilskih cevi, ki še iz tako nabitega tipa izvabi visoko piskajoči krik šoka in užitka. Če vam tudi mraz ne pride do živega, pa vam še vedno ostane tek pod električno napetostjo.

Kako se boste lotili premagovanja ovir, sami ali s pomočjo prijateljev, je povsem vaša izbira. Prav tako se lahko oviram, ki se vam bodo zdele pretežke, brez slabe vesti ognete. Kaj več, kot da vam bo na koncu žal, da niste vsaj poskusili, se ne bo zgodilo. Tu ni poražencev, so samo zmagovalci. Tu ni merjenja časa in bitke za najboljše mesto, temveč tekmovanje s samim s seboj, preizkušanje svoje vzdržljivosti, moči, trdnosti, fizične in predvsem psihične pripravljenosti ter sposobnosti za timsko delo.

DOBRODELNOST

Slog oviratloncev je zabava, medsebojna pomoč, prijateljstvo, timski duh in solidarnost. Tako na progi, kot tudi izven nje. Organizatorji so bili letos ponovno dobrodelni in so po en evro od vsake prijavnine namenili  otrokom, ki so na rehabilitaciji v Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu RS – Soča.

TRI, DVA, ENA, GREMO! S pomočjo prijateljev je vsaka ovira premagljiva

Lansko leto smo s progo opravili neverjetno hitro in premagovanje ovir je šlo kot po maslu. Čeprav mi je, priznam, primanjkovalo kondicije, sem bila na koncu prav prijetno presenečena, s kakšno lahkoto sem skoraj ves čas tekla med pokljuškimi gozdovi.

Da imam letos kondicije še manj, se mi ni zdelo. Navsezadnje bi jo manj že težko imela. Pa vendar sem lani vsaj hodila v hribe, letos pa je »pela« zgolj ravnina. In očitno vsak korak šteje.

Tokrat smo se na progo podali v drugačni sestavi in nekatere osebe sem spoznala prvič šele na dan dogodka. Skrbelo me je, da bom kanček prepočasna za ostale člane in po začetnem teku, ki pri meni ni trajal prav dolgo, je vse kazalo, da bom res nič drugega, kot zgolj še ena »ovira« na poti. Ko mi je po prvi premagani tradicionalni oviri Po vseh 4, še moj dragi rekel, če res ne morem vsaj malo poteči (po bregu navzgor, op.a.), sem vedela, da bo pot zame še kako peklenska.

Tudi do druge, tretje in četrte ovire, ki so bile letošnja novost, sem hlipala kot stara lokomotiva. Ovire so bile zanimive in z nekaj iznajdljivosti tudi ne prav zahtevne, toda razdalja med njimi se mi je zdela tako dolga. In moji tekmovalci tako daleč.

Pa vendar sem vedno imela nekoga ob sebi, ki me je bodril ali pa vsaj delal družbo. Po četrti oviri se je pot začela spuščati in tehtnica je bila na moji strani. S pospešenimi koraki sem zdaj lahko sledila preostalim članom, ki so se tekaško tudi že malce umirili. Od tu naprej sem začela res uživati. In spoznavati preostale člane naše skupine. Tempo hoje smo uravnavali vsak po svojih zmožnostih – enkrat smo eni tekli in drugi hodili, drugič smo vloge zamenjali, spet tretjič smo tekli ali hodili kar skupaj. Vedno pa smo se pred vsako oviro počakali ter se jo lotili po bratsko. So ovire, ki jih sama preprosto ne bi morala premagati, vsaj ne tistih, ki so zahtevale nekaj odriva. Takrat so mi fantovske roke prišle še kako prav, ki so me kot vrečo krompirja vrgli preko lesenih kolutov ali kasneje, čez dva in polmetrsko steno.

Prepustila sem se toku dogajanja, izbirala najbolj blatne luže – kdaj pa, če ne danes – in komaj čakala na vodno osvežitev, kot še eno izmed tradicionalnih ovir. Tudi ostale ovire sem uspešno premagovala eno za drugo in kar naenkrat je bila na vrsti že osemnajsta: Kravji bal, letošnja novost. Utrujenost se mi je zdaj že poznala in moči so mi hitro pojenjale. Splezati po vrvi se mi je zdelo pretežko, zato sem za trenutek pomislila, da bom tole kar izpustila. Cilj je bil res da blizu, a hkrati še tako daleč. Vendar mi nekaj ni dalo miru, da vsaj ne poskusim. Če ne bo šlo, pač ne bo šlo. Grenak priokus, da zgolj zaradi lenobe nisem vsaj poskusila, pa bi me verjetno preganjal še naslednjih nekaj dni.

In je šlo. Celo brez pomoči drugih sem priplezala do zvončka. Ob spoznanju, da bi lahko šla še višje, če bi bilo res treba, sem dobila nov zagon in zadovoljno nadaljevala s progo.

Čisto malo ovir je bilo še pred nami, o teku pa zdaj z moje strani ni bilo več ne duha ne sluha. Še sreča, da se mi same ovire (na splošno) niso zdele tako težke – tudi elektrika je tokrat sekala zgolj za vzorec – ker kondicija res ni bila moja prijateljica. Sledil je le še spust po toboganu, kot prava poslastica za konec, in prečkanje ciljne črte.

BLATNI IN UTRUJENI, A Z NASMEŠKOM NA USTIH

Začeli smo kot skupina in končali kot utečena ekipa, kot da se že od nekdaj poznamo. Ves čas smo se bodrili, pazili drug na drugega, pomagali, če je bilo to potrebno. Predvsem slednje, ekipno in med-ekipno sodelovanje, je najlepši čar tega tekmovanja.

Čas je neverjetno hitro minil, čeprav smo za progo potrebovali kar dobri dve uri. Res da nismo bili najhitrejši, smo pa uspeli premagati prav vse ovire. Blatni, mokri, utrujeni, s podplutbami in bolečimi koleni, a veseli, nasmejani, zadovoljni in ponosni, da nam je uspelo.

Naj se za konec zahvalim še prijateljema, ki sta med tem časom pazila na mojega psa. Naslednje leto se menda zopet vrneta, a v drugačni vlogi, v vlogi tekmovalca. Bo že držalo, ko enkrat vidiš/doživiš oviratlon, te preprosto zasvoji.