Peru, Bolivija, Čile – 4. del



Pred vami je četrti del oziroma četrta zgodba mojega popotovanja po državah Latinske Amerike.

4. dan: Nazca, Cauachi, Arequipa

Strah je premagal razum. Prigovori sopotnikov češ, če je prejšnji dan letalo padlo na tla, sigurno ne bo še danes, so pri meni naleteli na gluha ušesa. Že tako se bojim letenja, tole pa je bila pika na i mojemu strahu pred letenjem. Torej sem imela pred seboj vsaj tri ure samostojnega raziskovanja mesta Nazca. Vendar naj vam vseeno napišem nekaj najbolj zanimivih značilnosti linij Nazce.

Črte Nazca se raztezajo na tisoče kilometrov naokrog, obsegajo pa geometrijske like, risbe in neverjetno ravne in kilometre dolge črte. Risbe so bile omenjene že leta 1547, leta 1920 pa so razsežnost umetnin opazili z letali, s katerimi so preleteli perujsko puščavo. Večino likov se da razbrati z večje višine, torej tudi iz sosednjih hribov. Risbe naj bi bile v tla ‘vpraskane’ med 2. stoletjem pr. n. št. in  7. stoletjem n. štetja, medtem ko naj bi bile kilometrske črte starejšega izvora. Glavno vprašanje je, kako so lahko s takšno natančnostjo s tal vpraskali tako ogromne linije in to zelo natančno. Nekatere slike imajo premer tudi do 200 metrov, ravnim črtam pa dolžino merimo v kilometrih.  Nastale naj bi z odstranjevanjem rdečih kamenčkov, pod katerimi je plast z apnencem, ki je sčasoma otrdela in preprečila erozijo. Tako so se črte ohranile do danes.

Teorij o vzroku nastanka črt je veliko, najpogostejše so naslednje:

  • ustvarilo naj bi jih ljudstvo Nazca in sicer pri verskih obredih povezanih s klicanjem vode
  • Marie Reiche je zagovarjala tezo, da je ljudstvo uporabljalo črte kot koledar in opazovalnico astronomskih pojavov
  • Erich von Daeniken v svoji knjigi zagovarja tezo, da so črte ustvarili vesoljci s praskanjem rudnine za svoje potrebe, risbe pa so nastale kasneje pod rokami ljudstva Nazca z namenom čaščenja le teh ‘bogov’ in si želeli njihove vrnitve

Dejstvo je, da uganka do danes še ni razvozlana.

Nazca linije
Nazca linije

Toliko, torej o Nazca linijah. Pred mano pa je bilo raziskovanje mesta Nazca. Jutranji pogled s terase v hotelu mi je mesto razkrilo v dnevni svetlobi, za priokus pa se je slišalo petelinje kikirikanje. Moj prvi cilj je bilo najti internet. Ko sem stopila na ulico in naredila par korakov, pa sem takoj začutila nemir. Vsi so gledali vame in žvižgali za mano. Kako sem hitela po glavni ulici in se pretvarjala, da je hoditi po tem mestu nekaj najbolj običajnega. Saj niti nisem vedela, kam naj se obrnem. Vse je izgledalo drugače, od ljudi do zgradb.

 

Ko sem zagledala nekaj podobnega trafiki, sem šla v nabavo cigaret. Pa še to ni bilo preprosto. Preden sem v svoji polomljeni španščini izrazila željo po škatlici cigaret, angleščine ne zastopijo nič, je trajalo precej časa, da sem dojela, da cigarete prodajajo tudi posamič enega po enga. Da sem prišla do kave pa je trajalo celo večnost, saj kavarne ali kakšnega kafiča nisem odkrila, sem pa zato menzo. Ampak, kot sem kasneje odkrila, sem namesto ‘Ali imate kavo?’ gospo spraševala ‘Jaz imam kavo?’. In ne dvomim v to, da je ženska vseeno vedela kaj hočem, vendar se je delala, kot da nima pojma kaj želim. Ne, večinoma ne marajo belcev, sploh če mislijo da si Američan. Evropejce še nekako sprejmejo. Skratka, silno so ponosen narod, kar jim niti ne zamerim. Na koncu sem brez kave obsedela na trgu Plaza de armas, kot se imenuje večino trgov v večjih mestih, ki so značilno zaokrožena s palmami in z vodnjakom na sredini. Od tu sem zagledala majhen napis internet nad manjšim hotelčkom in ušla v zavetje le tega.

Ko sem prišla k sebi po vsej moji zmedenosti, sem si rekla: ‘Zdaj pa zares grem na to kavo!’. Odkrila sem majhno enosobno kavarnico, v kateri je gospa prijazno stregla kavico. Privoščila sem si še Inca colo, ki jo Perujci slavijo, kot svojo kokakolo. Okus ima po Red Bullu in žvečilnem gumiju Hubba Bubba.

Po šele petih urah, vmes me je že malce skrbelo za njih, se je moja skupina vrnila. Njihovi vtisi so bili polni občudovanja nad Nazca linijami, ampak tudi polni adrenalina po letenju. Letala so namreč majhna, zastarela, piloti pa vozijo kot jahači na rodeu. En zakonski par se je šel peljati posebej vsak na svoje letalo, za vsak slučaj, saj so ju doma čakali otroci. Ni mi bilo žal, da sem ostala na tleh. Saj bi še srce pustila tam nad Nazca linijami.

V mestu Nazca smo se nato odpravili še na ogled izdelave keramike, kot jih je izdelovalo ljudstvo Nazca. Kot zanimivost naj povem, da so čopiče izdelovali iz las, za glazuro na keramiki pa so uporabljali kar ušesno maslo.

Pred deseturno vožnjo do mesta Arequipe smo si 30 kilometrov iz mesta Nazca ogledali še ostanke grobov ljudstva Nazca v slavnem arheološkem najdišču Cahuachi.

 

V Arequipo smo prispeli v zgodnjih jutranjih urah, o tem ‘belem’ mestu v družbi vulkanov pa naslednjič.

Naslednjič: 5. dan: Arequipa

Preberite tudi moje predhodne članke:

2 komentarja

  1. A ni škoda, da si šla na drugi konec sveta, pa si nisi ogledala Nazca linij?

    • branka ojnik

      To mi vsak reče 🙂 Moj cilj je bil videti Machu Picchu, videla pa sem še mnogo več, kot sem pričakovala. Tako, da mi niti ni toliko žal za tole 😉

Komentiraj prispevek

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*