V letu 2015 imamo zelo zanimivo jesen. Tudi vremensko. Lepo vreme! Baje je tako v Avstraliji. Hm.. . in preko dneva sonce sicer hladno ozračje ravno dovolj ogreje na primerno temperaturo za tek. Idealne razmere za tek. No, skoraj. Če le dan ne bi bil tako kratek. In tja do 21. decembra bo vedno krajši.
Tako nas lahko večina tistih, ki še imamo službe, le žalostno opazuje čudovito naravo ter naravnost pravljično večerno nebo poslikano v tisočerih barvah zahajajočega poznojesenskega sonca.
In še kar o vremenu …
Stoječ v gneči na obvoznici poslušam moje ljube The Rolling Stones (mogoče bi bilo dobro, da si omislim še kakšen CD). Vdana v usodo občudujem pravljično nebo. Vem, da ko bom stopila iz avtomobila, teh čarobnih barv na nebu ne bo več. Zato se že kar tu poslovim od teka v tej idilični svetlobi. Danes bom odsupergala v temo … spet.
Pa vendar nas sonce vseeno ne razveseljuje ves čas.Danes se je trmasto skrilo. Jutro je bilo megleno, zabito z gosto sivo meglo. Še ob sedmi uri je bilo tako temno, da sem preverila točen čas po telefonu misleč, da je bila budilka nastavljena eno uro prezgodaj. Pa ni bilo tako. Z meglo smo se borili cel dan. Pogled skozi okno je nudil le pusto in mrzlo umazano sivo barvo. Videlo se ni niti do sosednje stavbe.
“Škoda, da nisem šla na tek včeraj,” pomislim. Sicer bi tekla tudi ponoči, a vsaj megla bi mi bila prizanesena. Ampak letos sem se odločila tako, da bom manj tekla čez zimo. Trikrat na teden bo dovolj. Ostali dnevi pa kaj drugega.
Ohlapen tekaški program …
Ko se končno le pripeljem do doma bi najraje obsedela v avtu. Zunaj je tako grdo. Temno siva umazana megla, vsak čas bo čista tema. “Ampak danes bom šla na svoj nočni tek pa tudi če tipam po megli in pika” odločno zlezem iz avta. Sicer je trenutno moj tekaški program bolj ohlapne narave, kar mogoče ni najbolj v redu. Ohlapen tekaški program pomeni, da nimam čisto točno določene dneve za tek. »Ali – ali« varianta. V torek ali sredo. V petek ali/in soboto ali/in nedeljo. In če ne grem v torek ali…(glej prejšnji stavek) se lahko kaj zgodi v sredo ali kakšen drug dan in potem ni ne torka in ne srede in nazadnje v tednu zmanjka tekaških dnevov. Da pa ne tečem nekaj dni skupaj mi pa res ni všeč! Sem kar sitna. Se slabo počutim. Še posebej v tem času, ko mi tako grozno paše »ta frdaman cukr«! Sem ga že preveč pojedla in sedaj sem tam, kjer nočem biti. Obsedena in dobesedno »odvisna« od sladkorja. Rabim cukr! Ne rabim! Rabim! Samo malo! Adijo cela škatla, cela »pakunga«!!! Več kot človek te nesnage poje, več je hoče! Droga!
Prvi osebni trener …
Še sreča, da me je moj bivši sotekač, moj »prototip osebnega trenerja« o katerem boste v bližnji prihodnosti kmalu brali (pa to ne bo maščevanje – čeprav je sladko), na svoj poseben način opozoril, da se mi moje »slabo počutje« tudi že fizično pozna in to tam in tako, kjer najmanj hočem! Kot vedno ob najbolj primernem trenutku, seveda! Ko se pošten človek po dobro opravljenem treningu nasladka Gibitovih dobrot ! In še prosila sem za recepte, kar je na mojo veliko žalost tudi slišal… ampak, kaj bi jamrala! Vsaka stvar je za nekaj dobra.
Težavnostni limit …
Hvala bogu, na primer, za tehtnico! Ne vem sicer, koliko je tu bog zaslužen , ampak vseeno. Moram pa čestitati tudi sebi, da sem si upala zjutraj stopiti nanjo. Zanimivo. Kadar slutim ali bolje, kadar vem, da bodo številke previsoke, se navadno postavim malo bolj na koncu tehtnice, ker včasih pokaže malo manj. Pa tokrat pokaže … narobe. Nato tehtnico resetiram in ponovim. Številka ni v redu. Obrišem še morebiten prah pod tehtnico in ponovim vajo. Isto! Torej drži. Danes zjutraj sem dosegla svoj »težavnostni limit« in to prekmalu! Saj se glavna praznična požrtija še niti ni začela. “Bo treba zabremzat, punca!” Pa še enkrat si moram prebrat svoj lastni članek iz lanskega leta: TEKAŠKI POČITEK POZIMI.
Ja, tudi zato danes ni opravičila. Grem v superge, pa naj bo še tako nesramno hladno, neprijazno. Povrhu vsega je okoli mene polno bolnih ljudi, zato moram na tek tudi da ne zbolim. In sploh… sovražim preveč oprijete kavbojke. Sem rada malo bolj… »komot«!
Večerna tekaška… toaleta…
Všeč mi je kadar sem »prva doma«. Potem sem prej v tekaški opremi. Večerne tekaške hlače in jakna z odsevniki, dodam še reklamni odsevni trak na levo roko, nočno lučko na čelo ter štoparico. Kozarec vode in gas! Malo se pa le še vidi, da lahko tečem po poti, ki mi je nekako bolj všeč. Prvi del je namreč v popolni temi lahko prenevaren!
Tekaške proge in tek ponoči
Kot sem že pisala, gotovo veste, kako pomembno je izbrati varno tekaško progo za tek ponoči!
Jaz imam kar nekaj variacij tekaških prog za nočni tek. In samo da sem zunaj, v supergah, sem že v redu. Megla me ne moti čisto nič. Ogrela sem se deloma že notri, zunaj naredim še nekaj vaj s kolebnico. Obožujem kolebnico, vedno mi je dobro šla od nog in sploh je krasen pripomoček za ogrevanje. Zelo hitro te preneha zebsti!
Zasupergajmo …
Vključim lučko na glavi in štoparico in že tečem. Uf, kako je to fajn! Hvala bogu za tek! Kako sem vesela, da tečem! Tek je zdravilo, za vse! Super je!
Tečem ven iz naselja, med polje. To je moja »nočna tekaška trasa«, poimenovala sem jo Zanka 2. Imam tri Zanke (6km, 9,5 km in 12km) ter še nekaj trasic, ki sem jih rahlo sita. Lansko leto je bila taka zima, da sem lahko tekla samo po pločnikih ter ob cestah. To mi ni všeč. Ampak vseeno bolje kot nič. Zrak potrebujem, pa tudi če včasih malo preveč smrdi po smogu. Pač. Človek mora včasih izbrati manjše zlo. Bolje krajši tek po smogu kot nič! Če ravno ne vem kako smrdi, ne grem. Ampak teh stvari jaz ne vonjam najbolje. Diham skozi usta 😉 !
Lepo je teči. Prehitelo me je nekaj avtomobilov in vidim, da sem dovolj vidna. Nisem še povožena. Hec, no! Zelo zadovoljna sem namreč s svojimi odsevniki. Lepo se svetim! Kot božična smrekica. Nekdo bi tule veselo dodal:« Bolj kot kakšen čokat bor!«
Polovica proge po asfaltu in deloma po naseljih je za menoj.
Ponoči na PST …
Pritečem na PST in sedaj še po lepi temi do doma. Na PST-ju se počutim varna. Tukaj so vedno tekači. Le da jih trenutno ni videti. Za varnost pa moramo poskrbeti predvsem tekači sami.
Brez luči ni ravno pametno teči. Če si v tako slabi vidljivosti nasproti pritečeta dva tekača brez luči in po možnosti s slušalkami v ušesih lahko pride do »prometne nesreče«. Povrhu vsega se marsikateri tekač ne drži »cestno prometnih predpisov« in teče po svoji levi strani namesto po desni. Kljub temu menim, da trk dveh tekačev le ne bi bil preveč usoden. Boleč in poučen, pa.
Na PST-ju lahko naletiš tudi na kolesarja. Brez luči. To pa je precej manj zabavno. Jap… že doživeto. In preživeto.
Nočni tek v megli z lučko na glavi v popolni temi tokrat ni prijeten. Pogled naprej mi dobesedno zamegljuje snop luči iz moje glave. Če imam lučko okoli pasu pa me preveč tišči. Moti. Pa ne sedaj to povezovati s tisto zgodbo o tehtnici.
Tekaške lučke …
Tedaj mi poleg čelne svetilke posveti tudi tista žarnica v glavi, ko me preblisne genialna ideja, da snop obrnem proti nebu. In res! Odlično! Vidi se ravno prav. Snop je sicer šibkejši a širši. Ker je šibkejši, drobne kapljice megle ne motijo mojega pogleda in ne delajo kulise pred mojimi očmi. Pogled se mi resnično odpre daleč naprej in stečem nekako lažje, bolj sproščeno.
V daljavi končno zagledam šibko lučko, kako se mi približuje. Vidite! Tako je na PST. Tekač. In kmalu za njim še eden. V daljavi opazim še eno lučko. Ta je pa zanimiva. Nekam visoko je in ne premika se preveč v levo in desno stran. Kaj bi to bilo? Je mogoče kakšen na novo postavljen steber? Ne… približuje se. Kmalu je ob meni kolesar. Je pa moral biti kar precej visok. Sledi tek v popolni temi. Ni me strah … človek je v megli pravzaprav lahko varen, nihče ga ne vidi. Mimo pritečejo trije tekači brez luči. Pozdravimo se.
NPZ (neznana premikajoča zadeva) na PST …
Nato zagledam nekaj resnično čudnega. Lučka. Migljajoča lučka precej nizko. Izgine. Nato spet sveti. Kaj je to? Malo me je strah. Človek ne more biti tako nizke rasti, tudi za kolo ni luč na pravi višini. Je to kakšna naprava? Verjamem v vesoljce! Pravzaprav ni kaj verjeti – enostavno so! In zakaj se ne bi pojavili iz zemlje in ne iz neba? Zadeva se mi približuje vedno bliže. Snop je v velikosti klasične tekaške lučke, 20 centimetrov nad tlemi. Naenkrat se ji pridružita še dve manjši zelenkasti lučki. Ki pa nista lučki – ampak učki! Kuža! Simpatičen kuža! Bil je na vrvici s svojim tekaškim lastnikom brez lučke.
Zdelo se mi je, da je kuža pomislil: “Glej no – ta ima pa samo en UČ!” Ljudem se namreč oči v temi ne svetijo tako kot živalim. Bi pa to nočnim tekačem kar prav prišlo. Da bi imeli tekači: nočne tekaške učke in ne le lučke!
Nekoč je bilo …
Sicer pa, vam povem, sedaj je vse drugače. Pred leti, ko so bile tekaške lučke prava redkost, so se tudi psi povsem drugače obnašali. Pa ne le psi, predvsem vozniki.
Vozniki so takoj zmanjšali svojo hitrost, se umaknili na rob cestišča, ker enostavno niso vedeli kaj gre proti njim. Danes gredo mimo skoraj z nezmanjšano hitrostjo. »Ah, spet en norc, ki teče«. Včasih si mislim, da tisti vozniki, ki se še danes peljejo mimo bolj previdno in uvidevno, gotovo tudi sami tečejo.
Kaj pa psi? Tudi ti so se navadili. Včasih so se skoraj bali, obstali od presenečenja. Le enkrat se mi je zgodilo, da me je nek mešanček malo bolj resno oblajal in se mi nevarno približeval. So se mi kar tresle … pajkice. Pa me je odrešila lastnica, ki je bila na srečo v bližini.
V cilju …
Ko pritečem »v cilj« pred hišo me pozdravijo dve mali lučki izza vogala hiše. Sosedov muc! Tisti muc, ki me včasih pride pogledati skozi okno kako likam. Luštkan, mehak, prijazen … včasih majčkeno siten. Toda on nima lučke, ima pa navihane mačje učke.
