Vprašanje:
Pozdravljeni!
Pišem Vam skoraj iz obupa in prosim za pomoč. Star sem 48 let, poročen oče dveh deklic 16 in 6 let. Žena je stara 44 let visoko izobražena. Oba imava dobri službi in človek bi rekel, nič nama ne manjka. Imava pa en velik problem. Nikakor ne moreva živeti v miru. Vedno ali zelo pogosto se prepirava, kar zelo negativno vpliva na vzdušje v družini. Za vse prepire sem po izjavah žene vedno kriv jaz.
Ne vem kako bi Vam opisal probleme, ker jih je toliko, da še sam ne vem več kako se obnašati, da bi ustrezal ženinim merilom. Poročena sva 18 let. Na začetku sem mislil, da se bodo stvari same po sebi uredile, pa se niso. Čedalje bolj naporno postaja. Bila sva že pri eni psihoterapevtki in to neuspešno, ker se je po treh urah terapije žena odločila, da ne bo več hodila, ker se ji zdi nesmiselno zapravljat denar za terapije, ker da ji gospa ni povedala nič novega. Da ona to vse že ve in da v primeru, če se jaz ne bom spremenil bo vse po starem. Jaz imam občutek, da do prepirov prihaja zaradi zelo visokih meril moje žene. Ona namreč ni čisto nič prizanesljiva, tolerantna in razumevajoča do mene, zadnje čase tudi do otrok, kar so opazili tudi drugi v širši družini. Je pod velikim stresom (verjetno zaradi službe in gradnje hiše, ter stvarmi, ki so povezane z omenjenim). Ta stres se kaže s tem, da izpostavlja malenkosti in iz njih potem naredi celotne zgodbe. To izraža na način, da se potem znaša nad mano na način, da me prikaže v slabi luči in me zmerja z lopovom, prevarantom, nasilnežem, nesposobnežem in vsemi pridevniki, ki lahko nekoga prikažejo v slabi luči. Jaz menim, da to nisem, celo nasprotno, vse ji naredim kar mi reče in če slučajno mi kaj ne uspe ponovi zgodbo s slabšalnimi pridevniki (to včasih traja tudi po dva dni in več po več ur hkrati). Ko pade noter ne zna nehat in ven privleče vse moje napake iz pred 18 let. Ti večurni prepiri so lahko tako naporni, da včasih ne vem več ali je to res ali sanjam. Po teh prepirih sem jez čisto iz sebe in nisem sposoben čisto nič ne razmišljat ne delat. Glede na to, me je že večkrat pošiljala na morebitna zdravljena od psihijatrov, do psihoterapevtov, odvisnosti od alkohola tudi sam ne vem več ali sem tudi jaz še normalen. Povsod, kjer sem bil so mi potrdili, da je potreben obravnave tudi tisti, ki te pošilja na tako vrsto zdravljenja.
Prosim Vas za pomoč in vaše videnje mojega problema. Hvala.
Odgovor:
Vesela sem vašega sporočila. To pomeni, da se trudite, da ste proaktivni. Verjamem, da sčasoma takšen način življenja in stalen prepir pripelje do tega, da človek sploh ne ve več, kaj je res in kaj ne, kaj je prav in kaj ne, kdo je “normalen” in kdo ne. Meje postanejo zabrisane.
Ljudje velikokrat delujemo po liniji najmanjšega odpora – najlažje je stalno kriviti koga drugega kot pa prevzeti odgovornost za nastale težave. Velikokrat se zgodi, da človek preloži odgovornost na koga drugega, sam pa pridobi moč žrtve. Večno iskanje krivcev in krivice zunaj sebe pomeni ne prevzeti lastne odgovornosti za vzrok težav in rešitev le teh. Zmeranje z nespoštljivimi opazkami je seveda boleče. Vendar kaže njeno percepcijo in ne nujno realnega stanja. Zelo verjetno čuti nesrečo, tesnobo, ogromen stres in je posledično nezadovoljna sama s seboj in življenjem. To jezo potem projicira tudi na vas. Da ste vi vsega krivi. S tem podzavestno sebe zaščiti, saj bi bilo zavedanje, da je sama odgovorna za svojo usodo, preveč boleče. Na takšen način njena integriteta ni ogrožena. Težava pri tem pa je, da je situacija iluzorna (nima pravega krivca) in pomeni slepo ulico. To je tako, kot če bi želeli z napačnim ključem odkleniti vrata. Matramo se in ne gre in ne gre. Povsod drugje iščemo vzrok za nastalo situacijo (pokvarjena ključavniva, zvit ključ, oseba, ki nam je dala napačen ključ itd.) samo pri sebi ne, da smo se sami odločili vzeti ravno ta ključ. In lažje je stati pred zaprtimi vrati in se vdati usodi, da nismo mi krivi, da ne moremo na drugo stran, kjer nas čaka sreča. Težje je prevzeti odgovornost in pogledati sebe v zrcalo ter odkriti resnico, ko se moramo vrniti nazaj in vzeti pravi ključ.
Torej, če sem bolj nazorna, njena izbira je, kako se bo odločila reagirati: ali bo zaradi tega, ker ste pozabli odnesti smeti, naredila dvourno predavanje ali pa bo reagirala z mirnostjo. Glede na to, da sta poskusila najti pomoč na terapijah ter da je bila vaša žena tista, ki se ji ni zdelo več vredno, bi lahko rekla, da je zopet ona dvignila roke v zrak in se rešila odgovornosti. Komentarja na to, da vas pošilja na terapije, se bom pa vzdržala.
Namen je, da rešita težave, zato je potrebno najti skupen jezik in srednjo pot, ki bo ustrezala tako vam kot njej. Kot sem razbrala iz vašega opisa, je težko ugoditi zahtevam vaše žene. Zadeva ni tako enostavna, in vajinega zakona ne bosta rešila čez noč. Vsekakor se da marsikaj postoriti, če bosta odprta drug do drugega in si povedala stvari, četudi bolijo. Zavedajte se, da ogromno stvari prinesemo v zvezo iz odnosov z lastnimi starši, zato tudi včaish ne razumemo nekoga, zakaj reagira na določen način. Zato ni potrebno delati le na odnosu do partnerja temveč primarno na odnosu do sebe. Torej, najprej je potrebno razumeti lastne vzgibe, da vemo, zakaj smo nezadovoljni v odnosu z nekom.
Upam, da vam bo malo lažje, bodite pogumni in ne vdajte se. Živite življenje, saj je eno samo. Presodite kaj vam je vredno in pomembno in se na podlagi tega odločajte naprej.
Lep dan vam želim in srečno,
Larisa Oblak, univ. dipl. psih.
Ostale nasvete si lahko ogledate na
