Zakaj tečemo maratone



Mogoče zato, ker je enostavno najprej bil tek …

Otroček ne shodi. Otroček steče. Prvi koraki so praktično tekaški. Tek nas torej spremlja čisto od najbolj rosnih let otroštva.

Če opazujemo otroke pri igri bomo kmalu opazili, da se premikajo s tekaškim korakom in ne hojo. Ves čas tekajo sem in tja. Skačejo, poskakuje, se lovijo, bežijo.

Pravzaprav okolje in vzgoja spremeni ta način gibanja.

»Bodi pri miru!«

» Ne skači!«

»Lepo mirno hodi ob meni.«

»Ne teci!!«

Vzgojna napaka? Verjamem, da do neke meje.

Če bi vsi tekali namesto hodili bi bilo gotovo manj bolezni, debelosti. Ljudje bi bili v veliko boljši fizični  in psihični kondiciji. Ne nazadnje je tek naravnejša oblika človeškega premikanja kot hoja. In če človek ne bi s svojo »lenobo« ustavil telesnega razvoja človeka v dobrobit teka bi bili dandanes  ljudje neskončno bolj zdravi. Maratonski časi pa še boljši.

Da, hoja je lenoba in človek je po naravi len. Fizično in mentalno. Zakaj sicer tečejo netekači le, kadar se jim mudi? Na avtobus! V službo! Na sestanek! Lahko bi ves čas zmerno tekali po opravkih.

Otroci in tek

Zakaj preteči maraton Foto MV
Zakaj preteči maraton                                                               Foto MV

Sicer je bilo pa z mano isto. Tekanje v otroštvu, kasneje ob urah telesne vzgoje. Malokdo se je takrat domislil, da bi šel kar tako na tek. Za sprostitev. Še tisti redki posamezniki, ki so to počeli, ki so se sploh upali teči, so bili večinoma na dnevnem redu vaških ali pa krajevnih klepetulj ter tarča posmeha lokalnih pijančkov v gostilnah. Ti prvi tekači so bili praktično heroji!

V tistih še ne tako davnih časih, ki resnično niso tako daleč nazaj, praktično nisem poznala ljudi, ki bi se sploh ukvarjali s kakšnih športom, kaj šele s tekom. Razen seveda takrat nacionalni šport “smučarija”. V tistih časih je vse smučalo! In to v gnilem socializmu!!! Nezaslišano, kajne? Pa ne bom o politiki.

To so bili namreč časi Bojana Križaja in Mateje Svet, časi, ko smo bili Slovenci še smučarski narod. Enotni. Pa naj mi ostali smučarski asi oprostijo. Omenjena smučarja sta resnično št. 1! Ampak jaz pišem o teku zato bom odtipkala nazaj na tek.

V svoji mladosti se spominjam le enega starejšega tekača. Seveda ga je večina imela za čudaka. Pa to ni bil kasnejši ustanovitelj ŠD Ježica. Da ne bo pomote!

»Lej ga! Spet teče! A nima nobenga dela?«

Jaz nisem bila nikoli heroj. Bila sem navadna, usrana reva. Upam, da sem z leti postala vsaj malo manj “usrana”. Takrat pa sem se na tek  odpravljala kot kakšen kriminalec. Najraje bi si dala kar vrečo čez glavo, da bi imela mir. Čez naselje sem hodila in ko sem se prepričala, da ni nikjer nikogar, ki bi me spraševal in ogovarjal, sem stekla.

Sicer sem bila deležna zanimivih ugotovitev ter vprašanj  bolj in manj radovednih sosedov:

»Zakaj pa tečeš?«

»Ta je mal zmešana!«

»Ja, kva t pa je, no? Ustau se mau, ua kšno rekla!«

»A se nimaš nič za učit?«

»Nimate doma nič za delat? K nam prit, če ti je dolgčas! Lahko ves vrt opleveš, ha ha! »

»Ja, kdo te pa pudi?!«

»Ja, punčka! To pa ni zdravo za srce, da se tako naprezaš«, je bil včasih tudi kakšen bolj prijazen nagovor.

Redki so bili tedaj ljudje, ki so bili sploh pripravljeni do konca poslušati, zakaj! Zakaj tečem. Slišati moj odgovor. Zato sem se kmalu navadila preslišati takšna vprašanja. Sem že kaj zamrmrala, češ: »Ja, ja…« in pomahala ter tekla naprej.

»Zakaj neki? Zakaj pa ti ne?« sem si mislila in bila kar zadovoljna, da je tako, kot je.

Mir za Savo….

Takrat je še bil, danes ni več. Danes je tam sprehajalna pot, stezice so izginile. Skrivne potke prav tako. Moje drevo in bunker so podrli, sedaj je tam teniško igrišče.”Ni mi všeč, gospod Jankovič!” in ostali navdušenci postsocialistične svetohlinske demokracije. Saj veste.  Danes so gospodje tovariši! Lahko se poigravate z narekovaji prvega ali drugega samostalnika. Meni je res vseeno.

Res ni več miru … sedaj se tam valijo horde sprehajalcev,  tekačev in cela armada “zacahnanih” s startnimi številkami enkrat letno v sredini oktobra na sedaj že tradicionalnem Teku za Savo. Ja, včasih sem bila tam sama. Iskeno, pod črto zapisano ali na ušes povedano: JAJC!

Zmeden tekst do amena. Se oproščam. Grem nazaj.

Zakaj človek pride na idejo, da bi sploh pretekel maraton?

Ves čas tečem iz istega razloga. Ker rada in ker lahko. Kot večina tekačev. In da lahko tečem ne smem prenehati teči. Včasih sem se po teku lažje učila, danes lažje razmišljam, delam. Fizično ali umsko. Sem bolj zdrava. Tek je moje zdravilo! Ujeta sem vanj.

Naprej pa prihodnjič. Saj vidite, da z mano ni nič. Ena cela zmešnjava. Ampak vesolje vedno poskrbi za red.

Bodite v cvetju!  Jaz sem bolj v plevelu ;).

TEČEM-LETIM-ŽIVIM

Komentiraj prispevek

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*