Pozdravljena,
pišem vam, ker sem na koncu z živci.
Stara sem 48 let. Živim skupaj z 20-letnim sinom, 23-letna hčerka se je lani odselila (živi s partnerjem, s katerim se dobro razume).
Življenje se mi je začelo podirati maja 2012, ko je moj mož zvedel, da ima raka na pljučih. Njegovo zdravljenje se je začelo kar obetavno, dobro je prenašal kemoterapije in obsevanja, novembra 2012 je bil celo v remisiji. Oba sva upala, da bo ozdravel, borila sem se zanj, se oborožila s knjigami o onkologiji. Čeprav sem vedela, kakšna je statistika pri tej bolezni, nisem obupala, ampak ves čas upala… To je bil verjetno boj za obstanek, preživetje. Na žalost se je po remisiji njegova bolezen spet razbohotila, leto 2013 je bilo grozno: metastaze v glavi, v ramenu, nato še v nogi – v kosteh. Postajal je čedalje šibkejši, dokler novembra 2013 ni umrl. Zadnji teden, ko je bil v bolnici, mi je izrekel besede, ki jih ne bom nikoli pozabila: “kako imam jaz tebe rad, moja lepa žena.”
Začel se je proces žalovanja. Bila sem osamljena, brez volje in smisla do življenja. Tudi otroka sta očetovo smrt grozno težko prenašala. Na srečo je hčerki stal ob strani partner, sin pa je bil popolnoma izgubljen, ni jokal, ni pokazal čustev, začel je popuščati v šoli. Na žalost mu nisem mogla pomagati, saj še sebi nisem mogla. Cele popoldneve po službi sem brez obstanka blodila po hiši, ponoči nisem spala. Že prej sem se ukvarjala s športom, potem pa je tek postal moja obsedenost. Cele dneve sem tekla, ne vem, kako mi je uspelo preteči take razdalje, ker jesti nisem mogla kaj dosti. Verjetno me je pokonci držal adrenalin. Tako sem nekega dne /decembra lani) na teku spoznala simpatičnega nekaj let mlajšega moškega od sebe. Ker so bile posebne okoliščine in ker sem se počutila osamljeno, sem mu zaupala telefon. Tako se je začela najina zelo čudna zveza. Neke vrste prijateljstvo, ki je bilo nekaj časa intimno, potem spet ne, potem pa spet… Kazal ni nobenih čustev, jaz pa sem tako želela zapolniti čustveno praznino. Imel je določene čustvene prebliske, a to mi je bilo premalo. Pripravljena sem bila sprejeti čustveno zadržanega človeka, ker mi je bil res všeč – vizualno in tudi karakterno, čeprav sem kasneje ugotovila pri njemu precej napak. Največ sva skupaj športala, občasno sva šla na večerjo. Na začetku sva se dobivala pri njemu (živi sam), kasneje tudi pri meni. Sin ga je sicer spoznal, vendar več kot od pozdrava nista prišla. Tako prijateljstvo se je nekako vleklo vse do sedaj. Zadnje čase je postal nezanesljiv: ni me poklical takrat, ko je obljubil, začel je preveč govoriti o svojih bivših. Spraševala sem se, ali ima premajhno samopodobo, da mi ves čas razlaga o bivših. Čedalje bolj me je preveval občutek, da je čustveni invalid, po drugi strani pa sem se spraševala, zakaj me vsak dan pokliče ali pošlje sms. Ker sem ga res vzljubila, sem sprejela igro. Prejšnji teden pa mi je bilo vsega dovolj. Sama sebe sem začela prepričevati, da on ni pravi zame, da naj prekinem vse stike. Zadnji sms sem dobila v nedeljo, nanj nisem več reagirala. Sprašujem se, če delam prav. Ali s tem preveč škodim sami sebi? V sebi čutim gromozansko čustveno praznino, svojega pokojnega moža pogrešam tako, kot še nikoli. Navajena sem bila objemov in poljubov, moj mož je bil čustveno odprt moški, z njim sem bila od 17. leta.
Počutim se grozno osamljeno, sploh ne vem, kaj naj počnem sama s sabo. Poskušala sem iti ven s prijateljicami, vendar to ni to. Potrebujem partnerja, ki bi mi dajal podporo, ki bi me imel rad, jaz pa bi mu vračala z enako mero. Kaj naj naredim? Še vedno sem čustveno vezana na moškega, s katerim sem prijateljevala. Prijateljstvo pa mi ne zadošča več. Prejšnji teden sem mu tudi povedala, kakšna so moja čustva do njega, vendar ni reagiral. Ostal je hladen. Torej me ne more imeti rad.
Vsi moji ostali problemi so postali popolnoma nepomembni, kar razblinili so se. Moj največji problem je dvom, da bom kdaj spoznala partnerja, ki ga bom imela rada in on mene. Še vedno se mi dostikrat prikazuje v sanjah moj mož in sprašujem se, zakaj sem ga mogla tako hitro, prehitro izgubiti. Šele zdaj vidim, kako nisem znala ceniti mojega življenja pred njegovo boleznijo, vse mi je bilo samoumevno .
Prosim za pomoč, kaj naj naredim sama s sabo, kako naj spet obstanem, kako naj se umirim v sebi, kaj naj naredim s konci tedna, ko dneva noče in noče biti konec. Življenje je izgubilo smisel, včasih razmišljam, da bom lahko zadovoljna šele takrat, ko bom spet videla svojega ljubljenega moža, ko se bova mogoče ponovno srečala. Vendar moram biti zdaj še tukaj zaradi staršev in svojih otrok.
Irena
ODGOVOR:
Pozdravljena Irena,
Vesela sem vašega maila. Najprej bi vam rada izrekla iskrene sožalje….vam in vajinima otrokoma. Izguba partnerja in očeta je ena izmed najtežjih preizkušenj, kar jih lahko doživimo. In rak je zelo težka bolezen, kjer je prihodnost tako negotova, ko ni garancije, da se bo vse dobro izteklo.
Dobro dene, če se v času žalovanja lahko opremo na nekoga, se izpovemo, zjokamo, damo ven iz sebe. Bolečina se lahko zaceli, če ji damo možnost. Če na telesno rano pritiskamo zdebelimi krpami, obliži in ji ne pustimo “dihati”, bomo situacijo poslabšali. Prišlo bo do vnetja, ki bo podaljšalo proces zdravljena. Popolnoma enako je z našim čustvenim jazom. Ko nas prizadane nekaj tako hudega kot je smrt bližnjega, je pomembno, da to bolečino doživimo, jo zadihamo – pustimo, da preprosto je. To je najhitrejša pot, da se naše srce zaceli. Takšne izgube in bolečine seveda nikoli ne pozabimo, vendar jo lahko čustveno odžalujemo in smo sposobni nadaljevati življenje. Pomembno je, da govorite o svoji bolečini, da govorite o spominih…da se izražate. Spodbujajte k temu tudi vašega sina. Mnogi dobesedno otopijo, ker je to za telo in dušo tako velik šok, da je ogrožena posameznikova integriteta. Vendar tovrstna obramba ni funkcionalna dlje časa, ker velikokrat podaljša ali celo ustavi proces žalovanja.
Kar zadeva športa je to dobra poteza, da se sprostite, pomirite. Bodite pa pozorni, da s tem ne postavljate svojih čustev na stranski tir. Ne bežite. Čustva so tukaj zato, da vam nekaj povedo. So naš kompas in pot do ravnovesja. Če jih ignoriramo, bodo čez čas še z večjo silo bruhnila na dan. To je zlato pravilo brez izjeme. Če se ne bodo imela možnosti izraziti na “zdrav” način, se bodo pokazala kako drugače, lahko tudi skozi fizično bolezen. Zato jih je vredno upoštevati. Vzemite si čas zase. Vi, vaša duša in telo sta vaš tempelj, tako kot vajina otroka. Počnite to, kar vam godi. Če vam ustreza masaža, pojdite na masažo. Razvajajte se. Če se silite v kaj, na primer na zmenek s prijateljicami, tega ne počnite. Delajte kar vam ugaja, poslušajte se. Zato smo na svetu. Da počnemo to, kar si želimo, nakaj v čemer uživamo, to kar nas veseli in nam nudi občutek ugodja in v nas vzbudi pozitivna čustva. Če vas sili na jok, privoščite si. Boste videli, kako izjemno vam bo odleglo. In ne ozirajte se na to, kaj je sprejemljivo za druge, pomembno je, kaj je sprejemljivo za vas.
Ko vam pride slika vašega moža v misli, ogledujte jo, sprejmite čustva in doživite jih. Ko sanjate ponoči o njem, je to z namenom. Vaše telo vam pove, da je zdaj čas za to. Zato se tega ne branite. Tako vi, kot vaša družina. In ne ozirajte se na to, kako dolgo bi moral proces žalovanja trajati. Vsak ima svojo uro in vredno jo je upoštevati.
Izgubili ste moža, pogrešate čustveno in telesno bližino, toplino, udobje, občutek domačnosti, nege, skrbi. Zato skušamo nekako “pokrpati” bolečino in se kdaj sprijaznimo z osebo, s katero lahko vsaj malo ubežimo pred trenutnno realnostjo, skrbmi. V tem ni nič slabega, vendar ponavadi se to “krpanje” kaj kmalu izkaže za nekoristno. Ker v nekom iščemo nekoga drugega. Če grem malo globje – ugotovimo, da na koncu pravzaprav iščemo sebe….sebe takrat, ko smo bili z ljubljeno osebo. Ker je ta oseba bila sposobna vzbuditi nekaj v nas. Občutek vrednosti, ljubljenosti, našo najboljšo verzijo, izpolnjevala je naše potrebe, želje….Od tu potem izhaja ta bolečina. Ker smo z izgubo ljubljene osebe izgubili tudi del sebe.
Sprašujete se, če delate prav, glede moškega, ki ste ga spoznali. Vprašajte se, če vam je odločitev, da ste ga odslovili, dobro dela? Kaj bi bilo če bi vztrajali z njim? Bi trpeli ali bi vam bilo lažje? Odgovor poznate. In nikoli ne morete zgrešiti, če se poslušate. Če v vas vzbuja negotovost, poudarja občutke zapučenosti in podobno, potem so to vse negativne stvari, ki jih ne potrebujete v nobenem trenutku svojega življenja, še najmanj pa sedaj.
Verjamem, da moža izjemno pogrešate. In kot vidim, sta imela zelo dober, ljubeč odnos. Sedaj ste ga izgubili. Pustite si žalovati, četudi se vam zdi, da vas bo konec od hudega. Takrat dajete priložnost celjenju…..in vedite, da boste zmogli.
Napisali ste, da potrebujete parnterja. Počasi. Najprej poskrbite zase in ne prehitevajte, ker se vam nikamor ne mudi. Ko boste našli sebe, boste presenečeni, saj bo pravi moški prišel v vaše življenje ravno v pravem trenutku in še presenečeni boste kako, od kje, kdaj. Zavedajte se nečesa – ljudje okoli nas so podaljšek nas samih. Ko smo v ravnovesju, vedno dobimo prave stvari v pravem trenutku in vedno vidimo resnico okoli sebe. Pomislite, okolje je naše ogledalo. Poudarijo nam to, kar smo, tako kot se počutimo. Vi ste izgubili ljubljeno osebo in počutite se grozno osamljeno; strah vas je, da ne boste našli nikoli več primernega, čustveno odprtega moškega. Zato ste se zbližali ste se z moškim, ki vam je dal točno to, kar vi čutite. Poudaril je ta strah, poudaril je vašo osamljenost, čustveno je neodziven. Ta moški je v globljem pomenu podaljšek vas samih, torej vaših občutkov in strahov. “Znebite se strahov in našli boste sebe in to kar želite”. In “recept”, kako priti do tega, je, da se osredotočite nase (in na svoja otroka), na svoje potrebe in želje. Vse drugo pride samo od sebe, verjemite. Živite življenje, ker je vredno, četudi vam je tem trenutnku to nedojemljivo.
In ni še prišel vaš čas odhoda….in prav ste napisali, otroka vaju potrebujeta. Gospa Irena, izjemni ste na tej poti. In zmogli boste. Če boste potrebovali oporo, me prosim kontaktirajte.
Držite se in vse dobro vam želim,
Lep pozdrav,
Larisa Oblak, univ. dipl. psih.
Ostale nasvete si lahko ogledate na
Strah in bolečina zaradi prevare
