Zdrava trma ali vztrajnost



Lepa reč. O vztrajnosti je bilo že ogromno napisanega. Odtipkajte v Google pa boste videli.

Kaj pa trma? Zadetek v Googlu bo precej skromnejši. In še tistih nekaj linkov se bo navezovalo na … otroško  in seveda – žensko trmo.

Pa smo tam! Zakaj želim na vsak način nekaj o tej temi napisati tudi sama!

Ampak preden nadaljujem poglejmo, kaj pravi Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ v nadaljevanju):

Definiciji sta različni. Cel kup podobnih besed, katere različni ljudje razumemo – različno. Vsak po svoje.

Kot zadnje referendumsko vprašanje.

Prav rada bi se pogovorila z avtorjem. Pravzaprav – obema!

Pa vendar sta si ti dve lastnosti, trma in vztrajnost, tako zelo sorodni. Prepričana sem, da bi bil dovolj že pridevnik. Ampak potem bi slovenski jezik bil za eno besedico manj bogat. Očitno tega nočemo.

Trma in vztrajnost - zid Foto: MV
Trma in vztrajnost – zid                         Foto: MV

Vrnite se  v otroštvo. Vi v vašega, jaz v mojega. Pa nič hudega, če nismo ista generacija. Otroci in starši smo globoko v sebi  vsi enaki ali pa smo si vsaj zelo podobni.

Gotovo smo v otroški dobi neštetokrat slišali tisto: »Ne bodi tako trmast! Poglej kako je trmasta!« Ali celo kaj hujšega: »Izbij mu / ji to trmo iz riti!« In v odrasli dobi izrekli.

Ter slišali ali celo izrekli, ko je bila za podobno ali celo isto dejanje odrasla oseba nagrajena s stavkom: »Ta pa je vztrajen!«

In na določeni stopnji razvoja spoznali: »Halo! Če sem trmast sem torej vztrajen!« To je torej nekaj dobrega. Pozitivnega. Trma ni vedno nekaj slabega.

Zdrava trma in vztrajnost – kje je tu razlika? Obe lastnosti nam lahko pomagata v življenju. In to – zelo! In vedno se bodo našli ljudje, ki bodo eno ali drugo lastnost želeli izničiti, preoblikovati, izkoristiti sebi v prid.

Ampak jaz pišem o teku. In res je, da je tek življenje. Če tako hočemo. Če smo dovolj vztrajni in če smo dovolj trmasti.

In, da! Maratonci rabimo oboje. Saj veste – včasih je treba tudi z glavo skozi zid. Še posebej tam okoli tridesetega kilometra.

Lahko smo vztrajni in se držimo tekaškega ali kakšnega drugega načrta pa vendar brez tiste tekaške trme ne bomo nikamor prišli. Včasih ne gre vse le na lepo, brez problema – včasih je treba stisniti zobe in velikokrat pridemo na cilj samo  s tisto vrst trme, ki so jo nam v otroštvu očitali odrasli. Ali pa smo jo morda prevečkrat sami očitali svojim otrokom.

Grem – in pika! Hočem do tja! Želim in bom to dosegel.

Kdo  in kje je tisti, ki bo nekomu sugeriral kaj je dobro zanj ali za neko skupino ljudi? Kdo in kje je tisti, ki si mi dovoli oziroma upa ukazati kako naj treniram ali kako naj živim? Nihče ne more nikogar dovolj dobro presoditi, oceniti, poznati. Kje je ta brihtnež? Kdo je ta brihta?

Kar je dobro zate morda ni dobro zame. Konec koncev vse izhaja iz naših želja. Praželja.

Vsi imamo v svojih prsih svoje, edinstveno srce.  V srcu je skrita duša. Naša. Edinstvena. Nihče je ne pozna. Še sami  včasih ne. Ker si to ne dovolimo. Morda si ne upamo. Smo že preveč zavedeni, uokvirjeni, zaslepljeni?

Ja, res je. Jaz pišem o teku. In tek je življenje. In res je. Včasih malo preveč filozofiram. Ampak v življenju je tudi to včasih potrebno. Sicer pa nekateri od tega celo živijo. In zakaj ne bi? Na ta način nam včasih zapletene stvari postanejo čez noč kristalno jasne. Ali pa vsaj malo jasnejše. Ali pa ravno obratno.

Trma in vztrajnost
Trma in vztrajnost

Nisem psiholog.  Sem preprosta ženska. Mama dveh odraslih otrok.  Družina mi pomeni največ na svetu. Trenutno zaposlena. Ne vem kako dolgo še … sicer pa, kdo to danes sploh lahko ve?  In, da. Rada tečem. Tek bistri misli. Zato vem. Vem, da se tista lastnost, ki jo SSKJ opisuje kot “vztrajnost” rodi iz otroške trme! Zato je ne smemo zatreti. Nikoli!

Ne ubijte TRME v otroku! Ker jo bo v življenju še kako potreboval.

To seveda ne pomeni, da svojemu otroku dovolimo vse. Uporabljati je potrebno samo zdravo pamet! Nič ne bomo naredili, če svojemu otroku ne postavimo meja in ga vzgojimo v razvajenega “pamža”. Le ubiti ne smemo njegove kreativnosti in radovednosti!

Le tako bo namreč lahko kot odrasel človek ostal zvedav in kreativen. In kot takšen srečnejši in vedrejši v življenju.

Pravzaprav smo lahko takšni vsi!

Samo ozrimo se vase. Še več! Poiščimo v sebi tisto svojo otroško trmo! Prisluhnimo ji! Vodila nas bo do naših skritih, zakritih in morda že pozabljenih želja. Saj veste! Kjer je želja – tam je pot! Če je želja pristna in dovolj velika, bo postala naš cilj in motivacija. In  svojo željo bomo dosegli z vztrajnostjo. Trmo. Je težko. A vredno. In nikoli ni prepozno!

Poiščimo otroka v sebi. Spomnimo se naših otroških želja. Še veste zanje?

Včasih se je treba prebiti skozi zid. Skozi navidezno resničnost! Tako, da te to ne ubije. Da preživiš. Drugače! Kajti zidovi so. Visoki. Trdni. Predvsem v naših glavah. In v glavah večine okoli nas! Kar ne sme biti problem.

In ne! Ni samo tekaški zid. Včasih mora biti tudi kakšna buška. Čeprav jaz v resnici samo pišem o teku.

TEČEM-LETIM-ŽIVIM

Komentiraj prispevek

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*