1. Poletova tekaška ekipa



Trening  za maraton se praktično prične takrat, ko se odločite, da ga boste pretekli.  Jaz sem se odločila nekega januarskega četrtka 2002. Tistega četrtka, ko mi je v roke prišla 1. številka Poleta.

Poletova tekaška ekipa

na poti do maratona - 1. Poletova tekaška ekipa -na poti do maratona - 1. Poletova tekaška ekipa -na poti do maratona - 1. Poletova tekaška ekipa -
na poti do maratona – 1. Poletova tekaška ekipa – na poti do maratona –

Priprava na maraton je  enostavnejša, če treniraš kot član tekaške ekipe  pod okriljem  izkušenih maratoncev, trenerjev, motivatorjev in zdravnikov.

Z žrebom v 1. Poletovo tekaško ekipo smo vsi izžrebanci imeli velikansko srečo. V tistem letu sem dobila potrditev, da zmorem marsikaj. Naučila sem se veliko o zmogljivosti lastnega telesa, upravljanja s časom in osnov tekaškega treninga.

Prvo pravilo je , da morajo biti treningi redni. In bili so. Saj veste: čas za tek se vedno najde, če le hočete. Res pa je, da potrebujete več časa za trening maratona, saj proti koncu – ko podaljšujete razdalje in delate dolge teke – porabite zanj več časa, tudi štiri ure in več. Ne vsak dan – gotovo pa vsaj enkrat na dva do tri tedne.

Tek s 1. Poletovo tekaško ekipo je dobil še neko drugo dimenzijo. S pripadnostjo ekipi sem sprejela tudi nekakšno moralno odgovornost, da bom tekla redno in resno ter s tem upravičila svoj žreb.

Morala sem stopiti iz svojih okvirjev. Tek v okviru ene ure se je raztegnil. Kilometri so se daljšali. Prvič pretečenih petnajst kilometrov, dvajset, dvaindvajset… petindvajset …. Srečna!

Maraton kot družinski projekt

Če imate družino in manjše otroke potrebujete tudi dobro organizacijsko pripravo, da vse skupaj lahko izvedete.  Verjemite, da se da. Trdim, da je projekt MARATON družinski projekt. Hočete ali nočete – vanj je vpletena vsa družina. Partner in otroci.

Tek  osrečuje. Če imate družino ali partnerja, mora osrečevati vse. V družini ni prostora za egoiste. Če  moji ljudje niso srečni,  tudi sama nisem. Ne predstavljam si starta maratona brez vedenja, da me moji podpirajo in navijajo zame.

Moja družina   je bila nad projektom »maraton«  vsaj tako navdušena kot sem bila sama. V bistvu smo  trenirali vsi skupaj. Tek povezuje.

Tisti, ki tečete veste, da s tekom dobite samo še dodatno energijo. In potem res lahko naredite še neskončno veliko več. Tek ti resnično da krila.

Tekaške prireditve

S Poletom sem se skupaj z družino udeležila kar nekaj tekem in tako smo spoznali veliko tekaških prireditev, na nekaterih od njih sodelujemo še danes. Mali kraški maraton, Tek trojk, Tom tek v Mokronogu, Nabrežinski polmaraton, Štafeta 24 ur, Ljubljanski maraton in mnoge druge. Danes je teh prireditev še več . Na nekaterih lahko teče praktično cela družina – od najmlajšega do najstarejšega člana, poskrbljeno je celo za varstvo otrok. Tako preživet dan je bogat in nepozaben.

Mali kraški maraton

Na tej prireditvi sem tekla prvič svojo uradno tekmo na takrat šele 2. Malem kraškem maratonu – 8 km. Seveda smo šli vsi skupaj in s seboj vzeli še mojo mamo, ki je bila pomembna podpornica naših kasnejših tekaških udejstvovanj. Imela je pomembno nalogo poloviti vse Vesele tekače na cilju. Tisto marčevsko nedeljo je sijalo sonce, bil je mraz in burja je brila. Množica tekačev, navdušeni navijači na Orleku ter usta polne sline in prahu. Zadni kilometer finiša, ko noge niso hotele hitreje, jaz pa bi šla!  Ko sem pritekla v cilj so me tam pričakali moji  najdražji in bili ponosni name. In jaz na njih!

TOM Tek Mokronog

S Poletom sem si pritekla svojo prvo medaljo – 2. mesto na državnem prvenstvu v cestnem teku v Mokronogu. To je bila deset kilometrska dirka po asfaltu s kar nekaj vzpona na kateri sem spoznala, da nekateri tečejo tudi samo za denar ter da nekaterim pomeni več denarna nagrada kot prvo mesto. Med tekači so tudi idioti. Takrat sem bila ob tej ugotovitvi osupla, danes nisem več. Tako sva na stopničkah stali samo druga in tretje uvrščena. Zmagovalki se ni zdelo vredno, da bi se nama pridružila.

TOM je šel v stečaj. TOM tek pa tudi. Tudi o tisti tekačici ni že dolgo ne duha ne sluha. Prenizke nagrade? Škoda. Tom tek  je bila lepa tekaška prireditev.

Cooperjev test

Dr. Cooper je sicer testiral pilote pa vendar se je ta test usidral prav med vso športno srenjo vključno s tekaško. S tem testom namreč lahko učinkovito preverimo svojo telesno pripravljenost in sposobnost. In tudi tekači 1. Poletove tekaške ekipe smo to nekega junijskega dne 2002 opravili na stadionu ŽAK. 2.400 m teka za moške in 1.600 m teka za ženske. Takrat sem spoznala, da lahko tečem hitro, dokaj hitro. In da lahko s pravilno vadbo tečemo še hitreje.  Ne vem, zakaj se ne udeležujem pogosteje Cooperjevih testov? Če ne vem zakaj se ne, ne vem zakaj se ne bi?

“Maxistafetta 24 x 1 ora”; kaj je to?

Plonkam iz Poleta 12. september 2002 in danes 10.12.2016 bi to že morali vedeti. Pa veste? No, takrat tudi jaz nisem. Je pa to gotovo ena najbolj zanimivih tekaških prireditev,  katera pa je žal tudi že dočakala svoj konec. Podoben kot TOM tek.

To je ekipna tekma 24 tekačev od katerih vsak teče eno uro. Nekdo ob npr. ob eni uri zjutraj in drugi popoldan. In v tej uri mora preteči čim daljšo razdaljo. Ekipa, ki preteče največje število kilometrov, zmaga. Slovenske ekipe so bile vedno med boljšimi in vsaj ena med prvimi tremi. Pa čeprav so bile italijanske štafete številčnejše!

Tisto leto smo tekli na atletskem stadionu Pina Grezarja v Trstu, sodelovalo je 30 štafet. Le dve iz Slovenije. Ekipa Primorskih tekačev je bila druga. V drugi slovenski štafeti pa smo tekli tudi nekateri Poletovci.

Nabrežinski polmaraton

Konec septembra je sledil moj prvi polmaraton v Nabrežinah v Italiji. V novih supergah. To je bila za večino 1. Poletove tekaške ekipe testna tekma pred maratonom. Prvo polovico tečeš rahlo v breg, obrneš in tečeš v nasprotni smeri rahlo navzdol. Tam sem se  tudi prvič srečala s tedaj še čudnim občutkov v supergah oz. s svojim tesnim tekaškim zasledovalcem, ki se ga ne morem in ne morem rešiti. Ves čas preži name.  Doma je na mojem desnem palcu. Ladies and Gentlemans! Gospod Črni Noht!!!

3 tedne do Ljubljanskega maratona

Oktobra je vsako leto isto. Tudi takrat je bilo tako. Mrzlica na vrhuncu! S to razliko, da so se takrat med 1. Poletovo tekaško ekipo zbirali podatki za prijavo na prireditvi Ljubljanski maraton. Katera dolžina? Kdo bo tekel rekreativni tek, polovičko in kdo maraton?

Problem

Palec nabrekel,  grd krvav žulj pod nohtom. Ob straneh gnoj. Boli. Občutek, kot da samo palec tehta 5 kg.

»Kaj naj naredim?!« mu težim.

»S takim palcem ne moreš na maraton!« je kratek.

»Ampak sem rekla, da bom šla. In nobena ženska ne gre potem na maraton. Samo desci!!!« se jezim naprej.

»Počakaj,  še kakšen teden kaj bo in se potem odloči!« mi svetuje.

Mine še nekaj dni. Biti član tekaške ekipe res ni kar tako. Ne moreš ekipe kar  pustiti na cedilu. Kličem glavnega tekaškega trenerja, Benota.

»Halo! Oprosti Beno! Imam krvav žulj… pod palcem… dol bo šel. Kaj naj?«

Le kaj naj bi mi odgovoril?

Rešitev

Sprašujem spet srčnega, ki me potolaži: »Glej, za maraton je treba trenirati v takem tempu kot si sedaj, vsaj dve leti.  Ga  bova pretekla drugo leto, skupaj…«

Dejansko sem imela veliko premalo kilometrov v nogah in še manj dolgih tekov, tistih nad trideset, da se razumemo. V primerjavi z nekaterimi člani Poletove tekaške ekipe sem se v tistem letu udeležila zelo malo tekem na daljše razdalje. Še vedno nisem pretekla 28 kilometrov ljubljanske žice. Zato sem vedela, da je imel moj srčni spet prav. Ko je bog delil zdravo pamet, me je nekako zgrešil.

In do maratona resnično čutim globoko strahospoštovanje.

»Ga bova res pretekla skupaj? Obljubiš?« sem previdna.

»Obljubim!!!«

Tako se je zgodilo, da tistega leta  nisem pretekla maratona. Na Ljubljanskem maratonu sem z vsiljivcem Črnim Nohtom pretekla polmaraton. In nato v cilju čakala na sotekače iz 1. Poletove tekaške ekipe. Nobena ženska iz naše ekipe ni pretekla maraton. In jaz sem se počutila nekako usrano! In se za nameček še na ves glas zjokala potem, ko sem zagledala prvega Poletovega maratonca, ki je pritekel v cilj. Kraljevsko!

Danes vem, da sem se odločila pravilno. Globoko v sebi sem to vedela tudi že takrat.

Adijo Poletovci

Prijetno je bilo biti del tekaške ekipe. Zanimivo, na kakšen način smo se poznali.

Drug o drugem smo vedeli, kako hitro lahko kdo teče, kako je opravil s Cooperjevim testom, izboljšal sestavo telesa in podobno. Ostale stvari so bile čisto postranske. Poklic, starost, status… brez veze. Vsi smo bili isti, enakovredni. Tekači. In člani 1. Poletove tekaške ekipe. In hkrati nekakšni promotorji teka.

Članstvo v 1. Poletovi ekipi se je tako izteklo. Pred menoj pa se  je pojavil nov izziv. Bom zmogla sama? Sem dovolj vztrajna in dosledna? Bom naslednje leto res pretekla maraton? Ga bova skupaj? Ali bo vse skupaj ostalo le pri želji?

Na poti do maratona 1. del

Komentiraj prispevek

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*