Vsak tekač potrebuje svoj tekaški cilj pa naj bo začetnik ali profesionalec. Brez cilja bo vztrajanje na tekaški poti težje in manj zanimivo. Pravi tekaški cilji šele naredijo tek resnično zanimiv. Razburljiv. Avanturističen. Privlačen. Nepogrešljiv. Nor!
Tekaški cilji so tisti, ki vlečejo naprej! Ki motivirajo!
Verjetno nisem edina, ki še pred ciljem ključnega maratona sanjari in planira nadaljnje tekaške podvige v prihodnje, za naslednje sezone. Nekako takole gre to: Istrski maraton – nov tekaški cilj.
Navdušenje v cilju in v naslednjih dneh se stopnjuje. Najraje bi se kar takoj prijavila na kakšno zanimivo tekmo. Pa kaj na eno, na deset in še več, kar tako, brezglavo!
A maraton je dolga razdalja in količino le-teh na leto je pametno omejiti. Osebno mi več kot dva maratona letno prineseta več škode kot koristi. Ni namreč vse v maratonu, v tekmi, glavnina je v pripravah in treningih, v poti do maratona. Ne le napor, tudi čas. Tega ljudje pač nimamo v izobilju.
Dolgoročni tekaški cilji
Dolgoročni tekaški cilji morajo izhajati iz vaše goreče tekaške želje. Biti morajo vabeči in visoki a nikakor ne nedosegljivi!
V roku treh let bom tekla na Berlinskem maratonu skupaj s 40.000 maratonci iz vsega sveta. Vendar ne želim teči iz kateregakoli boksa. To me ne zanima, potem raje tečem doma, kar je tudi super. Tekla bom med elito! Da bom lahko med njimi, pa me čaka trdo delo. Potrebujem namreč dober, odličen čas! Za mojo starostno kategorijo moram preteči mednarodno priznan maraton v času 3:20:00! To je šest minut in pol hitreje kot sem tekla svoj rekord leta 2012. Tako, sedaj veste!
Vendar bom potrebovala tudi srečo! V roku treh let po doseženem kvalifikacijskem času mora biti moja prijava na Berlinski maraton tudi potrjena, oziroma izžrebana! Tri leta!
Gremo naprej!
Kratkoročni tekaški cilji
Kratkoročni tekaški cilji naj bi se omejili na eno tekaško sezono ali na leto. Moje tekaško leto ima sicer dva sezonska vrhunca: spomladi in jeseni a vendar je glavni tekaški cilj planiran na jesen. Bistvo sezonskih tekaških ciljev je, da so realni, privlačni in dosegljivi – a nikakor ne prelahki!
V letu 2015 želim preteči dva maratona in sicer enega v spomladanski sezoni – aprila ter drugega v jesenski sezoni – konec oktobra. Oba doma, v Sloveniji in sicer 2. Istrski maraton in jubilejni 20. Ljubljanski maraton. Obeh se močno veselim in želim ju preteči kar najbolje. Sedaj veste zakaj!
Glede na spomladansko in jesensko obdobje bodo priprave precej različne. Iskreno: svoj najtežji maraton sem tekla spomladi, v mesecu maju v Radencih 2013. Povsem ravninski maraton me je izmučil najbolj do sedaj. Kaj bo šele aprila na maratonu na slovenski obali s kar precejšnjo višinsko razliko? Priznam, strah me je. Edino zdravilo za strah je pravilna nastavitev in predvsem izvedba treningov že preko zime. Biti moram dosledna, odločna in z vso silo pokazati vrata razvadama po imenih Lenoba in Požrešnost.
Spomladanski maraton moram preteči torej solidno in po pameti nadaljevati čez poletje s treningi, ki bodo upoštevali vse ugotovitve kot posledice analize Amsterdamskega maratona 2014. Od sebe pričakujem dovolj zrelosti in pameti, da to realiziram. In iz konca poletja v jesen zagrizem v resen trening hitrosti za Ljubljanski maraton, na katerem bom postavila svoj novi osebni rekord. Ta mi bo služil za berlinsko kvalifikacijo med elito. Pa pika! Tako bo in pika! In nič drugače. Amen.
Manjši tekaški cilji
Glavnim ciljem so nekako vzročno-posledično podrejeni manjši cilji oz. tekaški časi na krajše razdalje. So bolj okvirne narave, postavljam si jih preko leta in so odvisni od mnogih dejavnikov (zdravje, lokacija, čas, dopust, vreme…). So kot male tekaške začimbice.
V letu 2015 želim – hočem – BOM! – postavila nov osebni rekord v polmaratonu. Želim teči 1:30:00.
To bi bilo sanjsko! Izboljšati dosedanji najboljši čas še za 7 minut. Si predstavljate? Jaz si komaj… Seveda bom morala premišljeno izbrati primerno tekaško prireditev. Polmaratonov imamo sicer v Sloveniji ogromno vendar potrebujem tako tekmo, na kateri bo tekaška trasa polmaratona ravninska sicer dvomim, da mi bo uspelo doseči želeni čas. Morda se odločim tudi za kakšno krajšo tekaško tekmo blizu desetih kilometrov… Včasih se je dobro pustiti malo presenetiti. Pa čeprav samim sebi.
Tekaške želje
Tekaških želja imamo gotovo vsi veliko. Od tistih, ki se merijo v razdalji do tistih, ki se merijo v sekundah. Če bodo želje dovolj močne in goreče jih bomo spremenili v nove tekaške cilje. Od gorskih tekov, ki so veličastni že zaradi naših prečudovitih gora, do tekov daljših od 42 kilometrov. Od množičnih prireditev do tistih malce bolj individualnih. Doma ali v tujini. V tekaški družbi ali sami s seboj.
Tako, zaupala sem vam svoje glavne tekaške cilje in se s tem še dodatno obvezala, da jih tudi uresničim.
Kakšni so pa vaši tekaški cilji? Ste si jih že postavili? Bodite pogumni, saj veste na čigavi strani je sreča!
Pa preberite še kakšen TEKAŠKI NASVET MALO DRUGAČE.
Pogumno 🙂 če bi mi govoril o tako postavljenih ciljih kak prijatelj, bi mu rekel, da je preveč požrešen 🙂 to je res grda beseda, vendar jo po gosto uporabljam tudi za svoje cilje “tekaška požrešnost”. Se pa strinjam, da so ti cilji dosegljivi, vendar se je treba vprašat, če si običajno pri “požrešno” postavljenih ciljih ne prigaramo najprej kakšne poškodbe in potem ne dosežemo niti svojega starega osebnega rekorda. Držim pesti za zmago.
Ja, Zdravko, dobro si tole napisal. Prav zadel si me s to “tekaško požrešnostjo”. Se mi kar malo vrti… ;)! Ampak jaz pravim, cilji morajo biti visoki. Tekaški ali pa katerikoli drugi. Le pot do ciljev mora biti pametna… :D. Srečno!