Tekaški nasveti malo drugače

Kraljevska dolžina maratona 42.195 m!

Za pridevnik »kraljevi« so krivi Angleži. Njihovi visokosti se namreč daljnega leta 1908, v času Olimpijskih iger v Londonu, ni ljubilo »premakniti milostljivih zadnjic« in so morali organizatorji dolžino maratona prirediti njihovi kaprici. Položeno na udobne klopi Windsorske palače. Kraljica Aleksandra je pač želela videti cilj! Artur VII. pa tudi ne bi bil to kar je pač bil, če se ne bi strinjal!

Predvidevam, da od tu ime Kraljevi maraton oz. kraljevska dolžina.  In ravno tistih dodatnih nekaj metrov se včasih takoooooo vleče!!! Ali pa so vzrok kakšnih prav posebnih užitkov! Tistih – tik pred ciljem. Magičnih 42.195 metrov. Nič več in nič manj!

Maraton. Beseda, ki vzbuja strah in spoštovanje. Pa kralji in kraljice gor ali dol!

Sicer pa je bila uradna dolžina maratona, torej 42.195 m, potrjena šele leta 1921 s strani Mednarodne amaterske atletske zveze (IAAF) in ostala nespremenjena do danes.

Maratoni v zadnjih letih rastejo kot gobe po dežju. Tudi v deželici Sloveniji. Aktivnih klasičnih (raje imam ta izraz) slovenskih maratonov imamo že za celo košaro. Pa jih poglejmo po imenu ter kraju in mesecu izvedbe:

1. Ljubljanski maraton, Ljubljana, oktober
2. Maraton treh src, Radenci, maj
3. Istrski maraton, Koper, Izola, Piran, april
4. Gorski maraton 4 občin, Podbrdo, junij
5. Bovec maraton, Bovec, september
6. Rudarski maraton, Trbovlje, maj

Mogoče bi morala narediti kar tri pikice kajti bojim se, da sem kakšnega celo izpustila. Ampak pozor: naštevam samo maratone, prave klasične maratone v kraljevi dolžini, torej: 42.195 m! Da ne bo kakšne pomote ali zamere! Vem, vem … tudi tisti ULTRA rastejo in se množijo kot gobe po dežju. In prav je tako. Ampak ti so izven mojega dometa pa tudi gobe se mi vedno skrijejo. Zato naj o njih pišejo drugi. Bolje bo tako.

Pravijo, da nisi pravi Slovenec, če vsaj enkrat ne osvojiš vrh Triglava. Jaz pa pravim, da bi zaveden slovenski maratonec, moral preteči najprej vse domače maratone. Če že ne »najprej« pa vsaj enkrat v svoji tekaški karieri. To bi lahko bil cilj. Bi se spodobilo. Jaz bi jih že rada. Kaj pa vi? Se lotimo tega slovenskega pušeljca? Namesto popularnih » MAJOR 6« imamo lahko »PRAVLJIČNIH SLOVENSKIH 6«! Pa še lepo so porazporejeni v spomladanskem in jesenskem terminu! Res pravi živopisani pušeljček maratonov v najlepših mesecih leta na najlepši zemljepisni širini matere Zemlje!

Z vsem spoštovanjem do vseh, ki ste odtekli šopek največjih svetovnih maratonov, mi je osebno za omenjenih »šest majorjev”  bolj ali manj vseeno.

Kljub temu, planiram letos preteči enega od njih. V Berlinu. O tem maratonu sem slišala že tako zelo veliko, da si ga enostavno želim doživeti. In  »odleteči« na polno! Je nekako dosegljiv.

Sicer pa odteči maraton v tujini ni tako enostavno kot na domačih tleh. Tek v tujini v solo izvedbi zahteva veliko časa, znanja, iznajdljivosti. Organizacijo prevoza, prijave, prenočevanja ipd. Kaj vse se za tem skriva lahko preverite v maratonski super grozljivki Amsterdamski maraton *. Dobre in malce bolj »napete« stvari.

Imamo pa Slovenci veliko srečo. Vedno več je ponudnikov »maratonskih izletov«. Prijavite se lahko  na maraton v okviru organiziranega maratonskega izleta in takoj odpade marsikatera skrb in ni rečeno, da tudi kakšen dodaten evro. Ni nujno, da je to stroškovno večji zalogaj.

Vzemite torej polo papirja v roke in si naredite mini maratonsko SWOT analizo in se odločite. Garantirano ima vsaka od variant svoje pluse in minuse.

Gotovo pa velja: dlje kot je  lokacijsko start maratona oz. sam maraton, napornejši je tudi nastop. Zadeva postane projekt. Potrebujete več časa in s tem tudi kakšen dan ali več dopusta.

Kar je za marsikoga problem. Žal vsi delodajalci nimajo posluha za športno udejstvovanje svojih zaposlenih tako, da je še vedno večkrat bolje, da o tem sploh niso seznanjeni. Maratonci smo še vedno za premnoge nekakšni čudaki. Bojim se, da je še vedno preveč primerov, ko so zaposleni zaradi svojega načina življenja šikanirani na različne načine, tako s strani nadrejenih kot tudi sodelavcev.  Saj veste –  čredni nagon, dvojna merila, prilizovanja, sprenevedanja, podtikanja, opravljanja, laži… Pač, nekateri svojih osebnih frustracij, nezadovoljstva ali celo zdolgočasenosti niso sposobni prenesti drugače kot na nek nizkoten in primitiven način.

Sicer pa, tudi pri takih in podobnih stvareh tek zelo pomaga. Maraton je lahko nekakšna super kopel s centrifugo iz katere pridemo prečiščeni, srečni, navdušeni  in z razjasnjeno glavo.

Kakorkoli … maraton doma ali v tujini … organizirano ali v lastni izvedbi … maratoni so povsod enako dolgi. Lepo je, da imamo ob tem podporo svojih domačih. Brez te podpore bi mi, meni osebno, maraton pomenil pol manj, saj od njega ne bi mogla dobiti svojega maksimuma. Verjetno bi bil samo tek – maratona ne bi bilo. Ne bi bilo češnjice na slastni čokoladni tortici. Ali bolje: velike češnje!

Predno pa se maratonov sploh lahko lotimo,  nujno potrebujemo željo! Preteči maraton si moramo želeti. Brez želje ni nič. In predno lahko pretečemo več maratonov, se je potrebno lotiti prvega. Vsak maraton  pa je pravi projekt! Posebno prvi!

Ste z mano?

TEČEM-LETIM-ŽIVIM

* če želite prebrati celotni triler pričnite spodaj na članku – 1. del (opomba avtorja)