Amsterdamski maraton in tekaški zid



Polovica Amsterdamskega maratona je za menoj. Na Ljubljanskem maratonu se je do leta 2013  polovica maratona pričela z drugim krogom. Letos se je teklo po novi trasi prvič v enem krogu in v tem trenutku pomislim, da na Ljubljanskem maratonu 2014, ne bo mojega rezultata. Včasih pač ne moreš biti povsod.

Na “Ljubljancu” si od trenutka, ko so polmaratonci zavili v svoj cilj,  ostal skoraj sam. Iz leta v leto se je sicer število maratoncev povečevalo, vendar si drugo polovico še vedno tekel precej osamljen.​ Je pa bil to vedno prav poseben občutek, ko sem si rekla: “No, sedaj gre pa zares!”

Amsterdamski maraton - tekaški zid
Amsterdamski maraton – tekaški zid

Tudi število navijačev je v drugem krogu drastično padlo. Zato sem še posebej hvaležna tistim najvztrajnejšim navijačem, ki so počakali še en krog in nas spodbujali. Čeprav morda na videz ni opaziti hvaležnost tekačev, utrujenost pač naredi svoje, je resnica povsem drugačna. Hvaležnost skušam pokazati z mahanjem, pozdravljanjem ali vsaj z očesnim stikom in nasmehom. Odvisno, koliko moči mi še ostane.

Pravijo, da je bilo letos v Ljubljani polno navijačev ob celotni progi maratona. Bom preverila drugo leto.

Tečem svoj maraton v Amsterdamu! Tu se število sotekačev na polovici maratona ne spremeni, navijačev pa prav tako ne. Poleg tega ne poznam proge, kar me zabava in kratkočasi.

Tečemo naprej mimo športnega parka Overamstel…

Na reki so pripravili pravi spektakel. Ob bučni glasbi nas spodbujajo virtuozi na »flysurfih«. Nekaj metrov nad vodo nam mahajo, pojejo in izvajajo različne figure. Noro!

Tekači na nasprotnem bregu pa še kar tečejo za nami. Kakšna množica!

Amsterdamski maraton - tekaški zid
Amsterdamski maraton – tekaški zid

Do koder mi seže pogled se vije kolona maratoncev.  Organizator je napisal, da klasični maraton v Amsterdamu teče približno 16.000 tekačev. Le kam smo šli vsi na stadionu? Res nas je veliko.

Brez discipline večine tekmovalcev, start ne bi tako dobro uspel. Praktično lahko celo pot spremljaš razvrstitveno cono sotekmovalcev. Označba startne cone je namreč razvidna tudi na startni številki tekača.

Veseli me in navdaja ponos, da imamo tudi v Sloveniji prav tako odlično organizirane maratone. Ljubljanski maraton, preverjeno večkrat, to je! Boljši in veličastnejši je iz leta v leto. Sicer imamo pa cel kup res dobro organiziranih tekaških prireditev.

Tisti, ki radi zamenjate kritiko za kritiziranje po dolgem in počez prav za vsako figo, ste lahko mirne duše tiho. Konstruktivne kritike pa je vsak dober organizator vesel.

Hišni ljubljenček Garminček mi sporoča, da sem na 25. kilometru …

Malce skušam sprostiti mišice ramenskega obroča. Spustim roke ob telesu in jih pustim »bingljati« nekaj sekund. Malce jih gugam naprej in nazaj, zadiham malo bolj globoko ter počasi izdihnem. Brez skrbi: ne do … bridkega konca. Preblisne me ne ravno genialna ideja in z rokami naenkrat zaokrožim okoli svoje osi… ups, nekomu skoraj razbijem nos. »Pardon«, sem čisto pozabila, da nisem sama.

Amsterdamski maraton - tekaški zid
Amsterdamski maraton – tekaški zid

Kilometri se vrstijo in ob štetju le-teh se poigravam s številkami, kar me kratkočasi in zabava.

Na “Ljubljancu” je vedno več tekačev na 42 kilometrov. Pa ne samo na maratonski razdalji, na vseh, vključno s šolskimi teki.  Leta 2003, ko sem prvič tekla maraton,  je bilo vseh maratoncev 580, od tega samo 57 žensk, z menoj vred. Letos, 2014,  pa ga je uspešno preteklo kar 1.880 maratoncev, od teh 376 žensk, brez mene. Žal.

Razmerje med maratonci in polmaratonci mi ni všeč. Če mene vprašate, je polmaratoncev preveč, maratoncev pa premalo. Rešitev je enostavna: vsi polmaratonci pojdite drugo leto na maraton. Saj veste, kako se vam še v tekaškem žargonu reče? Polovičarji, softiči, ta mali… Pa kdo še hoče biti polovičar? Če ste že prišli do polovice, pojdite do konca. Naj bo to vaša motivacija!

Sicer pa bi moral vsak zdrav človek biti sposoben preteči deset kilometrov v kosu. Tisti, ki tega ne zmorete in ste zdravi ter še nimate sto let, se pa malce zamislite!

Je pa še ena velika razlika med letoma 2003 in 2014. Letos tečem »sama« na maratonu. Leta 2003 pa smo na Ljubljanskem maratonu tekli vsi štirje. Hčerki takrat še na šolskem teku, midva z možem pa maraton. In da ne omenjam preštevilnih »domačih« navijačev, prijateljev in znancev. Dirjali so iz ene točke na drugo in naju spodbujali. Prav zvezdniško sva se počutila. Zakaj vas ni tukaj v Amsterdamu?!

Nadalje analitika kaže na strm porast navijačev v naši družini. Na tej tekmi. Sicer nas aktivno teče 100% ženskega in 0% moškega spola. Skupaj torej 75% aktivnih tekačev ter, kako zanimivo zrcaljenje, kar 75% aktivnih navijačev na Amsterdamskem maratonu! To pa je tudi nekaj!

Kaže, da tečem Ljubljansko-Amsterdamski maraton.  Misli mi očitno učinkovito zapolnjuje “Ljubljanc`”.

Pogledam okoli po navijačih, sami neznani obrazi. Tako je, če tečeš v tujini.

Amsterdamski maraton - tekaški zid
Amsterdamski maraton – tekaški zid

»Ole, ole, ole..« kričijo, mahaja, vpijejo, trobijo in tulijo v nekakšne zvočnike …. Mar ni »ole, ole« bikoborski vzklik? Predstavljam si, da smo čreda bikov, ki se podi po Pamploni…



Moram priznati, da se mi še ni zgodilo, da bi se na kateremkoli maratonu do sedaj spraševala: »Le kaj mi je tega treba?« Tudi malo ne, niti na kraj pameti mi še ni padlo.

Mi pa tole nizozemsko skandiranje »ole, ole, ole…« nevede vzbudi občutek »čredenja«. Tu se podim kot zmešana v čredi »bikov« po ulicah Amsterdama potem, ko sem prepotovala skoraj 1500 kilometrov! In niti razgledati se ne morem, ker me bodo pomendrali ali pa bom jaz koga pohodila in zbila po tleh! In še plačati sem morala startnino!

16.000 nas je… tečemo kot reka… človeška reka. Ja, seveda! In ravno to je tisto! Več kot nas je – bolje je! Gremo bikci! »Ole, ole, ole, ole…. » že jaz skandiram in maham navijačem v nekakšnih modrih kapah z rogovi.

Kaj!?

Že 26. kilometer…

Opazim, da stampedo popušča. Bikci postajamo utrujeni…

Na obrazu začutim drobne kapljice … dež. Blagodejen je. Vedno bolj na gosto pada. Pa naj pada. Trenutno mi je vseeno. Vse bo v redu.

Ponovno se sicer spomnim na pozabljeni šilt s kapo ali brez, ​na posušeno sol na naših obrazih, katero dež izpira direktno v oči. Pa kaj potem. Kar bo, pač bo. Bom že preživela.

Amsterdamski maraton - tekaški zid
Amsterdamski maraton – tekaški zid

Tečemo pod podvozom avtoceste in na drugi strani…dež na vsem lepem nenadoma izzveni…

Na 27. kilometru

Začutim utrujenost, preverim čas in opazim, da sem malce popustila. Tempo mi je padel na 5:20 min/km. Opazim še več sotekačev, ki hodijo ali tečejo izredno počasi. Imamo isti problem. Glikogenske zaloge nas zapuščajo. Vem, da dosedanjega tempa ne bom uspela držati do konca. Vendar se trudim, da ne popuščam preveč.

Idealno je, da maraton tečeš v enakomernem tempu. A kaj, ko je tako težko nastaviti svoj “tekaški tempomat!”

“Stisni zobe in teci. Hitrejša kot boš, prej boš v cilju. Pospeši tempo na 5:00 min/km”, si rečem.

Polovica maratona je že davno za menoj, tečem že dve uri in dvanajst minut.

Nekam žalostno si moram priznati, da sem malo…. »načeta«. Malo sem pa … zmatrana. Ne! Nočem! Pa ne še sedaj!!

Da, približujemo se razdalji, kjer se lahko srečamo s tako imenovanim “tekaškim zidom”.  Gotovo ste že slišali za izraz: »trčiti v zid«. To je trenutek, ko tekač porabi vse svoje glikogenske zaloge. Podobna zadeva, kot bi avtomobilu zmanjkalo goriva.

Le da smo maratonci na boljšem! Preklopimo na »špeh«. Telo prične kuriti maščobe. Ta preklop je neugoden in zato se takrat ne počutimo ravno evforično. Precej lahko narediš s primernim treningom.

Ampak …. manj kot jamraš, boljše je! Jaz o tem sploh nočem razmišljati! Ko se neugodna misel hoče zažreti vame, jo odločno spodim. Misel še kar naprej, rine in rine. Ampak jaz se ne dam! Ne, ne, ne, bla, bla, bla, la, la, la….brrrrrrrr!

Amsterdamski maraton - tekaški zid
Amsterdamski maraton – tekaški zid

Pravijo, da gotovo veš, kdaj se zaletiš v zid. Jaz se še nisem, ni bilo še nikoli tako hudo, da bi objokovala svojo usodo ali si mislila, da ne bom več tekla, da je to zadnjič (močno trkam ob les!).  Bilo je že hudo ampak je gotovo lahko še hujše.

Na okrepčevalnici vzamem banano, Enervit tableto in se potrudim, da popijem dovolj vode. Tečem naprej. Čutim, da so moje glikogenske zaloge zares precej proti koncu. Mogoče sem se pa ravnokar spotaknila ob “tekaško škarpo”, če lahko temu tako rečem.

Ponudba na okrepčevalnicah je odlična, praktično s seboj ne rabiš nič. Vode ne zmanjka, izotoničnega napitka tudi ne, prav tako je dovolj banan in v zadnji četrtini tudi gelov, ki ti jih tekaški prostovoljci porivajo v roke.

Nekje na 28. kilometru mi nekdo od redarjev porine v roko gel. Podzavestno ga hočem zavrniti, vendar steče ob meni in mi nekaj zelo resno in odločno reče in mi stisne vrečko z gelom v roko. Pa saj se ve, kaj mi je rekel, kaj ne? Tekaška govorica je internacionalna. Za tek ne potrebuješ jezikovnih tečajev.

Odprem gel in ga pojem. Zamislim se. Očitno delujem »zmahana kot hudič«. Tečem naprej, želim preveriti kilometrski čas… vendar mi Garminček nagaja. Noče pokazati.. jaz pa ne morem ves čas gledati na zaslonček, ker sem zmatrana! Briga me! Briga me!

Amsterdamski maraton - tekaški zid
Amsterdamski maraton – tekaški zid

Stisnem zobe in začnem svojo poštevanko:

«Brez popuščanja, brez popuščanja, v redu si! Šele na  tridesetem kilometru si! Brez popuščanja! Ena in dva in tri in štiri in dva in tri in koliko že…je bilo in tri in dva …«

Res je vse v redu. Zagrizem v 31. kilometer.

Maratonska nadaljevanka:

Amsterdamski maraton 1. del: PRAVOČASNO NA START

Amsterdamski maraton 2. del: START MARATONA

Amsterdamski maraton 3. del: KONČNO NA TRASI

Amsterdamski maraton 4. del: POLOVIČKA

Komentiraj prispevek

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*