Ležim in gledam v strop… ne morem zaspati. Zadnji teden pred maratonom. Samo še nekaj dni in bom na startu mojega prvega maratona v tujini in sicer v Amsterdamu na Nizozemskem.
Verjetno bo bolj hladno saj na nizozemskem rado piha. A vreme me ne skrbi.
Bolj me skrbi moja pripravljenost. Ali sem dovolj trenirala? Sem pravilno trenirala? Sem dobro sanirala zadnjo poškodbo mečne mišice?
Pred tednom dni se mi je pripetila nevšečnost. Pravzaprav že pred mesecem dni. Ob dolgem petintridesetkilometrskem teku se mi je nenadoma, nekje po dvajsetem kilometru, pojavila bolečina v levi mečni mišici. Po kratki masaži sem nadaljevala s počasnim tekom. Zadevo sem nekako uspela sanirati.
A bolečina se je ponovila pred nekaj dnevi na tempo teku. In sedaj, dva tedna pred tekmo, ne upam teči. Bojim se, da je v tem trenutku počitek edina opcija. Sicer bom stala med navijači.
Uspeh bo že, če bom celotno dolžino maratona lahko tekla brez večjih bolečin. Bolj verjeten je scenarij »capljanja po tridesetem kilometru«. Nič na moč, nobene borbe s hitrostjo. Bo, kar pač bo. Vedno je nekaj. Ampak spati pa še kar ne morem.
Počivati moram, se dovolj naspati.
Imam načrt. Dober načrt. Počitek in tek po občutku. Tako, na rahlo. Koliko lahko spustim… kako hitro lahko grem… čisto počasi in previdno, da ne zaboli. Po pameti. Naj se zadeva lepo počasi sanira.
Moj dvanajsti maraton… edini letos. Moram ga preteči. Hočem ga preteči. Pretekla ga bom.
Kakšen je že moj načrt, hm, prehrana…
Od ponedeljka do srede bo poudarek na beljakovinah. Brez kruha, krompirja, testenin, riža, polente, nič. Tudi kosmiči odpadejo. Od četrtka do nedelje ogljikovi hidrati. Vse iz prej naštetega nabora. Nič alkohola, nič sladkarij in tortic. Le črna čokolada. Tukaj se pa ne dam! In veliko vode preko celega tedna. Ter dodaten magnezij.
Poslušam enakomerno dihanje mojega “navijača”. Najraje bi ga zbudila. Vedno mi zna prav svetovati, trezno razmisliti in me razumeti.
Ležim in bolščim v strop. Tako prijetno je spati, zakaj ne morem sedaj, ko bi lahko? Naspati se moram vsaj ta zadnji teden pred maratonom. Pot z avtom na Nizozemsko bo naporna. In jaz bom morala biti spočita na startu.
Opremo za tek si bom pripravila v posebno torbo, svoje “gele” sem že nabavila. Pravzaprav gelov nimam. Imam žitne ploščice, če ne bom uspela priti do zadostne količine makaronov ter vitaminske tabletke za na tekmo. Drugega ne rabim. Če bi bila še kakšen kilogramček lažja… mogoče me ne bi zabolelo v mečih?
Preveriti moram traso na spletni strani, preučiti na kakšnih razdaljah se nahajajo vodne postaje. Še veliko dela imam, kako naj sploh zaspim.
Ležim in mižim… Predstavljam si, kako tečem svoj maraton ob kanalih, čez mostove, trge … nič me ne boli, moj tek je lahkoten, prijetna utrujenost, tečem, predstavljam si kako pritečem na stadion.. gledam, kaj piše na uri.. kakšen čas imam? Kakšen čas bom imela?
Rekorda ne bo. Težko bom tekla pod tremi urami in pol. Na treningih nisem bila tako hitra. In ta bolečina v mečih… kaj pomeni? Ne, ne bom niti pomislila – svoj dvanajsti maraton po vrsti, ki bo letos v Amsterdamu, BOM pretekla. Čeprav bi rada letela…
Veselim se in hkrati se bojim…
Kaj pa, če me zagrabijo krči? Amsterdam ni Ljubljana, od tam ne morem kar odkorakati domov. Kaj, če ne bom našla svojih, ko pritečem v cilj? Ali naj nadaljujem s počasnim tekom, če me bo spet zagrabilo v mečih? Kaj pa če bi vseeno vzela s seboj gele, kot navadno? Kaj pa če mi bo po njih slabo, tako kot nazadnje? Joj, pokvarila se mi je zaponka na šiltu. Ali naj vzamem kapo? Mogoče bi bilo dobro teči v dokolenkah… mogoče ne bom imela krčev, mogoče me bo to rešilo pred bolečino v mečih? Kaj pa če mi bodo dokolenke povzročile mišične krče? Ne smem pozabiti rokavic. Mogoče bi vzela trak za ušesa. Ne! Motil me bo. Kaj pa če me bo preveč zeblo v ušesa! Pa saj ne grem na maraton na Antarktiko. Ampak bi bilo super… start med fižolovimi preklami. V Ljubljani je tako lagodno teči… Nizozemskih navijačev pa ne bom nič razumela! Pa saj tekači razumemo internacionalni tekaški jezik. Letos si bom namazala mišice z gelom. Tistim, ki greje… Mogoče bi se tako izognila zadnji poškodbi. Kdo ve? Nihče. Ampak vem, vse bo v redu.
Poiskati si moram svoj izhod v sili. Svojo rešilno misel…. Že skoraj jo imam. Zapisala si jo bom na roko. Tako kot čase na pet kilometrov.
Ležim in mižim. In prisluškujem svojemu telesu. Mogoče malce čutim desno mečno mišice. Ne. Ali pa. Sedaj me boli leva stegenska mišica. Mislim, da tudi koleno. Joj, celo v križu me nekaj ščiplje.
Odstranim vzglavnik in ga vržem na tla. Ležim na hrbtu. Mižim. Nato spet gledam v strop. Palec! Tudi desni palec me boli in oba sosednja prsta tudi. Žulja iz konjiškega polmaratona se še nista pozdravila. Koliko nohtov mi bo ostalo po tem maratonu? Vse me boli. Vrat tudi. Mogoče celo grlo! Za nohte mi ni mar. Kdo si jih je sploh izmislil?
Startna številka! Pozabila sem pogledati, kje in kdaj jo lahko dvignem?!
Imam številko 707!
O kakšna sreča!
Sedem je moja srečna številka. Imam celo dve sedmici! Juhuuuu!
Vse bo v redu. Res. Obljubim si.
Sedaj pa dovolj! Zaspi že enkrat in nehaj fantazirati!
Pretekla bom maraton! Z užitkom!
Več o teku: TEČEM-LETIM-ŽIVIM!
En komentar