Tek ženske VS moški in 8. marec dan žena



Tekmovalnost med spoloma nam je praktično položena v zibelko. To je v naših genih. Predvsem ženskih. Verjetno tudi  zaradi manjvrednega položaja žensk tekom zgodovine hočemo ženske ves čas dokazovati sebi in drugim, da smo enako dobre ali še boljše. Tako v družbi kot tudi v športu.  In odlično nam gre.

Ženske VS moški skupaj na tekmi enakopravni

Ženske VS moški skupaj na tekmi enakopravni

Osredotočila se bom na tek in na osebne izkušnje, ki sem jih bila deležna od otroštva pa do danes.

Bila so sedemdeseta leta. Osnovnošolka. Čas Trefaltovih kaveljcev in korenin. Redki tekači.  Še redkejše tekačice. S tekom sem se srečevala pretežno med telesno vzgojo v šoli. Počasi mi je zlezel pod kožo. In da sem dejansko tudi sama stekla izven šole je bil kriv en sam  starejši tekač. Eden in edini pravi tekač takrat v našem okolišu. Definicija: pravi tekač je tisti, ki se s tem ne hvali. Ampak tako živi.

Za večino je veljal  za nekakšnega čudaka. Češ, glej ga, spet teče. A nima drugega dela? Zame pa je bil nekakšen vzornik.

V družini namreč nismo imeli kakšnega posebej zagretega športnika. Razen starega očeta, ki se je občasno rad spustil po Savi. Plaval je mrtvaka od zgodnje pomladi do pozne jeseni in ko so ljudje iz mostu pričeli kričati: »Utopljenec v vodi!« jim je veselo pomahal. In mojega očeta, ki je kot otrok smučal na sosednjem hribu ter izvajal smučarske skoke iz domače strehe in ob tem svojo mamo, takrat šele mojo bodočo staro mamo, skoraj spravil ob pamet, ko ga je naenkrat videla leteti nad oknom. Pravzaprav vidim, da izhajam iz zelo športne družine. Predvidevam, da je tudi moj oče moral dobro teči, da ga takrat ni dobila mama v roke. Znala je biti precej huda! Vsaj naredila se je tako.

Meni razne akrobacije, stoje, premeti in podobne zadeve nikoli niso šle preveč dobro rok in nog.  Plavati se še danes učim pravilno. Od skokov pa obvladam predvsem tiste, ki se končajo s padcem.

V sedmem razredu osnovne šole smo imeli učitelja telesne vzgoje, ki je bil že takrat uspešen maratonec. Zato je skušal v okviru telesne vzgoje vključiti čim več teka. To mi je bilo zelo všeč. Pri igrah z žogo sem bila namreč precej nerodna. Ali žoge enostavno nisem videla in je kar priletela vame ali pa name, ker sem navadno stala pod košem ali pa gledala v napačno smer.

Pri telovadbi se je kmalu  pojavil problem, ker se je učitelj osredotočil pretežno na fante. Oblikoval je skupine in z njimi tekel več. V glavi se mi je prižgal alarm! Zakaj fantje in zakaj ne punce? Ja, to so bila pač še sedemdeseta, začetek osemdesetih prejšnjega stoletja.

Ženske VS moški

Ženske VS moški

Nekega dne vseeno vpraša mene in Ksenijo, če bi trenirali tek, dolgi tek, za maraton? Danes vem, da sem bila od takrat zastrupljena s to besedo. S Ksenijo sva odpeli v en glas: »Jaaaaa!!!!» »Vprašajta doma in mi povejta. Treningi so popoldan, dvakrat na teden«, je dejal.  Doma pa je moj ata odločil: »Neeeee!!!! Če hočeš teči, pojdi za Savo! Kaj boš tekla med samimi fanti! Tej maratonci so itak sami norci!«

Joj, ati, ko bi vedel, kakšen  norec sem postala!

Včasih so bili namreč prepričani, da maraton za ženske ni primeren. Da ženska ne bo mogla imeti otrok. Da bo zbolela, umrla. Do leta 1970 je bilo namreč ženskam prepovedano nastopati na maratonski razdalji. Le kdo bi se lahko kaj takega spomnil, če ne moški?  Ženske so nastopale  naskrivaj in tako dokazovale, da smo vzdržljive, da zmoremo in danes dokazujemo, da smo iz leta v leto boljše. Prvi ženski olimpijski maraton je bil šele leta 1984, zmagovalka je bila Američanka Joan Bonet s časom 2:24:52. S tem istim časom bi lahko do danes zmagovala na kar nekaj moških maratonih. Nosilka ženskega rekorda na maratonu Paula Radcliffe s časom 2:15:25 pa je itak nedosegljiva za večino moških tega sveta. Moški pač stagnirajo. Ženske ne.

In tako sem v tistih časih »Sive zavese teka za ženske«začela teči sama, za Savo. Nekajkrat se mi je pridružila Ksenija.  Po poteh, ki sva jih včasih prehodila s starim očetom. Mimo barak, hipodroma in v drugo smer pod železniškim in črnuškim mostom ter naprej mimo škarpe, kjer so včasih taborili cigani. Praktično po današnji trasi Teka ob Savi. Pa včasih po drugi strani Save skoraj do Tacna. In sem kar tekla in tekla. V čevlji, včasih v supergah. V trenirkah ali pa hlačah, ki mi jih je sešila mama. Pozimi v volnenem doma spletenem puloverju. S pikajočo kapo na glavi. Teči se da praktično v vsem. Tudi danes, le odločiti se moraš.



Ves ta čas nisem imela posebnih težav zaradi morebitne diskriminacije zaradi spola. Ker sem tekla sama. Pravzaprav sem imela problem globoko v sebi, ker sem bila prepričana, da kot ženska ne morem teči tako dolgo in tako hitro kot moški. Samodiskriminacija žensk? No, pa imamo: vpliv družbe in okolja.

Ženske VS moški Tek trojk

Ženske VS moški Tek trojk

To svoje prepričanje sem postopoma spremenila kasneje, ko sva pričela teči skupaj z možem in njegovimi prijatelji. Vsako leto so trenirali za tek trojk – 28 km. Kar dobro mi je šlo, njim pa odlično. Te časti, da bi bila tudi sama član kakšne njihove trojke nisem bila deležna, ker nisem bila dovolj dobra. Takrat še nisem resno pomislila  na dolgo razdaljo. Ženska skromnost.  Sem se pa udeležila »enojke«, tekla sem sama. Šlo je bolj za hec. Čas sem imela pa kar dober. Samo da ni bila uradna tekma teka trojk. To je prišlo kasneje.

V novem stoletju  sem se udeležila prve uradne tekme. Videla sem, da sem pravzaprav kar dobra. Cel kup moških je ostalo za menoj. Kakšno veselje jih je bilo prehitevati, tudi ženske, kar norela sem. Tekme so mi postale všeč. Moji teki so postali bolj ciljno usmerjeni, biti močnejša, hitrejša, na naslednji tekmi doseči boljše mesto. Prehiteti čim več tekmic in tekmecev. Kako dobra sem, mi pove skupna rezultatna lista. Ne le ženska.

Danes je praktično celo pozimi kakšna tekaška tekma, ki se je lahko udeležiš. In če so včasih prevladovali predvsem moški, morda še deset let nazaj, danes daleč ni več tako. Če samo pogledamo statistiko Ljubljanskega maratona vidimo, da število žensk v primerjavi s številom moških udeležencev stalno narašča glede na prejšnja leta v prid šibkejšega spola. Tudi če pogledaš rekreativne tekače na naših tekaških poteh, parkih  in gozdnih stezicah vidiš, da je žensk neprimerno več.

In ko takole razpredam in ugotavljam se sprašujem zakaj  razlike med spoloma na posameznih tekaških prireditvah. Od denarnih nagrad, dolžine tekov, števila kategorij. Osebno sem najbolj občutljiva na različne dolžine tekmovalnih prog na posameznem teku. Moška kategorija lahko teče na 15, 10 in 5 kilometrov, ženska kategorija samo na 10 in 5 kilometrov. Naslednji problem je število kategorij po letih. Moška kategorija npr. zajema moške v starosti do 20 let, do 30 let, do 40 let, ženska npr. samo do dvajset in do 40 let  In denarne nagrade, ki so na nekaterih tekmah za ženske kategorije nižje. Zakaj? Nismo več v šestdesetih ali sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Mogoče je bilo to sprejemljivo nekoč, danes nikakor ne več. Sicer se lahko moškim tekačem kmalu zgodi to, kar se je dogajalo s tekačicami. Manj kategorij zaradi manjšega števila udeležencev, manjše denarne nagrade iz istega razloga. In če bomo vse postale Paule bo potrebno tudi za moške pripraviti teke na krajše razdalje.

Moški in ženske smo si gensko različni, kar se kaže v sestavi telesa, psiholoških značilnostih in ostalih od narave nam danih razlik. Moški so hitrejši in močnejši. Lovci. Ženske smo vzdržljivejše nabiralke. Merila je potrebno postaviti glede na spol.

Ženske VS moški in 8. marec Dan žena

Ženske VS moški in 8. marec Dan žena

Danes je namreč tako, da največ pozornosti, prednosti in tudi denarnih nagrad v svetu profesionalnih tekačev  kot rekreativcev požanjejo najhitrejši in najmočnejši ne glede na spol. Menim, da bi moralo biti 1. mesto moškega in 1. mesto ženske enakovredno ovrednoteno.  Ne moremo vendar metati v en koš jabolk in krompirja. Če že govorimo o enakopravnosti in pravičnosti, potem jo imejmo povsod., na proporcionalen način na vseh ravneh. V nekaterih športih je že tako.

Drage ženske – poanta tega članka je, da ženske nimamo meja! Smo neskončna premica! Na koncu pa čestitke za 8. marec! Bodimo še boljše in s tem  srečnejše! Ker me to zmoremo !

Preberite še:




11 comments on “Tek ženske VS moški in 8. marec dan žena

  1. Miki pravi:

    Cisto prevec poenostavljanja.
    Tekmovalnost je cloveku vsajema evolucijsko. Moski, lovec je z ostalimo tekmoval za prezivetje sebe in svojih genov – ce je b boljsi, je osvojil vec samic. Zenska, nabiralka, je tekmovala za prezivetje in za samce, oplojevalce.
    Danes civilizacijski napredek omogoca prezivetje vsem, zato se tekmovalni nagon najlaze zadovolji s sportom. Sedaj je nagrada, ko si boljsi od ostalih sotekmovalcev, ko jih tako “ubijes”.

    Diskriminacija tekaskih prireditev? Prav gotovo, ppglejmo npr. DM tek. Ce bi obstajal kak “tek za moske”, bi se zenske razpocile od srda 🙂

    Lp

  2. Vlasta Lešnik pravi:

    Oh pa saj ni res ! No, naredite si tek za moške, pa boste videli koliko žensk vam bo prišlo navijat in ploskat ! Koliko moških pa vidite to delati na DM teku ? Sto in en izgovor imate, da ne rabite prit v Tivoli !

  3. Mojca Vesel pravi:

    Hvala za komentar :). Na DM teku tečejo tudi emancipirani moški. Vabljen! Ženske smo vsakega tekača zelo vesele. Ne pa tako, kot se je zgodilo Katherine Switzer v Bostonu, ko so jo moški skoraj linčali, ker je z njimi tekla maraton. Zakaj le? Strah 😉

  4. Miki pravi:

    Napaka, ne poznate zgodovinskih dejstev.
    Switzerjevo je zelel odstraniti organizator, MOSKI sotekaci pa so jo branili pred njim!
    To je bilo 45 let nazaj. Odtlej smo BISTVENO napredovali, ceprav se nekatere delate, da se vedno zivite v tistih casih. Kar, lepo se imejte 🙂

  5. MOJCA VESEL pravi:

    Miki, hvala za tole debato :), je prav zabavna :D. V članku želim predvsem opozoriti na nekatere organizatorje, spornih tekem namenoma ne želim omenjati. Tisti, ki tekaški svet poznajo vedo katere imam v mislih. Glede Switzerjeve je bilo pa resnično tako, da jo je branil njen sotekač s katerim je šla na maraton (njen takratni prijatelj oz. bodoči mož), organizatorje pa so nanjo obvestili ravno tako nekateri sotekači. Drugače ste pa moški v 45 letih resnično napredovali. Kar tako naprej 😉

  6. Matic pravi:

    Mislim, da razlogi za različne nagrade niso v zlobi in nevoščljivosti moških ampak preprosto ekonomski. Nagradni sklad v večini pride iz sponzorstev s štartnino pa se pokrije organizacijo. Dokler bodo moški prvi prečkali cilj in bo velika večina pozornosti namenjena njim (in s tem izpostavljenost sponzorjev), bodo dobivali večje nagrade. To je res v vseh športih kjer smo zaradi večje fizične moči bolj atraktivni za gledalce in gledalke.

    Ne vem kako lahko rečeš, da moški stagniramo če pa je Paula Radcliffe ženski rekord postavila leta 2003, najnovejši moški rekord pa je iz leta 2013. Poleg tega je njen čas 2:15, doseglo in premagalo vsaj 267 moških (kolikor jih izpiše iaaf.org/records/toplists/road-running/marathon/outdoor/men/senior, najslabši od katerih je tekel 2:08)

    Za zaključek, mislim da je brezpredmetno iskati enakopravnost kjer je ta nemogoča. Vsiljevanje take enakopravnosti pa je po mojem mnenju neumno in je lahko v določenih poklicih kjer se zahteva moč celo nevarno npr. vojakinje in gasilke ne potrebujejo dosegati enakih fizičnih standardov kot njihovi moški kolegi. Mnogo področij je kjer bi si ženske zaslužine enakopravost pa je nimate, zato se rajši osredotočimo nanje.

  7. Nina pravi:

    Matic! S prvima odstavkoma skoraj prepričaš, da si članek razumel, potem pa z zadnjim odstavkom dokazuješ ravno nasprotno. Tukaj ni govora o absolutni enakopravnosti, Mojca namreč ne govori o tem, da bomo ženske kdaj podrle ali dosegle moške rekorde. Naša genetska podlaga je namreč drugačna – kot pravi avtorica se delimo na lovce in nabiralke. Pri tekmah gre predvsem za to, da iščemo zmagovalca v svoji kategoriji. Do delitve v kategorije pa pride predvsem zato, ker nismo telesno enakopravni – niti starostno, niti po spolu. Absurdno pa je, da tekmovalce najprej razdelimo na kategorije in s tem poskušamo ovrednotiti tekmovalce čimbolj pravično, potem pa ne nagradimo vseh enako. V čem je potem smisel kategorij? Ženske ne poskušamo biti močnejše in hitrejše od moških, želimo da se najboljšo med nami ceni ravno toliko, kot najboljšega moškega kolega.

  8. Matic pravi:

    Ja razdeli se jih v kategorije, da so tekmovalci znotraj čim bolj enakovredni. Ampak različne kategorije med sabo pa si niso enakovredne. Bolj atraktivne kategorije se nagradi z večjimi denarnimi nagradami, ker se z njimi bolje oglašuje. Ceni se pa vse enako, saj vsi dobijo enakovreden naslov in isto medaljo.

    Zakaj je več kategorij za moške kot za ženske? Verjetno tudi zato ker teče veliko več moških kot žensk. Na berlinskem maratonu je 2013 tek končalo 27549 moških in 8995 žensk (arrs.net/HP_BerMa.htm). Na Ljubljanskem 1121 moških in 236 žensk(pohod.si/lm/M42.asp, pohod.si/lm/Z42.asp). Sepravi 3/5:1. Večja konkurenca večje nagrade, več kategorij.

  9. Nada Kenda pravi:

    zelo dobro napisano Mojca. Tudi mene kdaj prime da bi tekla, ampak teren je “v hrib”. Malo gor in malo dol če grem po cesti, asfaltu. To mi ne leži. Čez travnike pa so nameščeni pastirji. Sedaj ko so dnevi lepi, topli me poleg hoje, ki je vsakodnevna prime da bi kar tekla. Bom! Samo pravo pot moram dobiti, na gozdni poti, bolj položni. Bom pa spremljala tvoje članke. Super si, kakor si napisala : KER ŽENSKE TO ZMOREMO! Pa še kako drži .

  10. Mojca Vesel pravi:

    Še enkrat se moram oglasiti, ker bi rada razjasnila oz. pojasnila mojo trditev, da moški stagnirajo in ženske ne. Ne govorim primerjalno ženska: moški pač pa evolucijsko, saj so ženske dobile pravico do nastopa na maratonih mnogo kasneje od moških. Na prvem uradnem maratonu, na katerem so ženske lahko prvič tudi tekmovale, je znašala razlika med moškim zmagovalcem in žensko zmagovalko uro in 50 minut. Razlika se je do leta 1985 hitro manjšala, nato je šlo malo počasneje. Danes je razlika le še 12 minut in 2 sekundi. Mogoče je to tista meja, ki je ne bomo mogle nikoli preseči zaradi razlik, ki jih navajam v članku. Ali pa tudi ne 😉 ? Verjamem, da ni nič nemogoče…

    sciencebasedrunning.com/2011/06/women-are-unlikely-to-catch-men-in-the-marathon/

  11. Blaz pravi:

    Paula Radcliffe je postavila ta cas mocno nadopingirana… Realno zenska brez takih preparatov ne zmore teci pod 2.20. Druga zadeva o kateri pisete in je popolnoma feministicno kokodajsanje so denarne nagrade… Lahko bi posplosili tudi zakaj so zenske manj placane v sluzbah v povprecju. Ker opravljajo lazja, manj zahtevna pisarniska dela! In prav je tako. Zakaj denarni sklad ni enak pa je zaradi sponzorjev,ki ponavadi te nagrade dajejo. Moske sportne discipline so neprimerno bolj gledane in tako tudi veliko vec ljudi vidi sponzorske pluge itn itn. Morda v odbojki na mivki pa je drugace 🙂 Tako, da dejmo mal logicno razmisljati preden kaj napisemo. Pa ceprav je osmi marec. 🙂

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Tek ženske VS moški in 8. marec dan žena
Oceni tole stran