TEK IN ŽLED ali KAKO IZBRATI TEKAŠKO TRASO in se ob tem pravilno držati



V prejšnjem članku ste lahko prebrali, kako se pravilno obleči in opremiti za tek v dežju in mrazu.

Tako napravljeni  z obveznim šiltom  na glavi se lahko odpravite z menoj na moj prvi tekaški potep po deževni in »žaledeneli«  Sloveniji. Te priložnosti, da doživim še eno novo tekaško avanturo je enostavno škoda zamuditi.

Preden se odpravimo na tek v posebnih vremenskih razmerah moramo razmisliti kje sploh je smiselno teči, saj je naša varnost na prvem mestu.  V mislih sem si narisala relacijo oziroma tekaško pot, ki se izogiba visokim drevesom, električnim daljnovodom, blatu ter pregostemu prometu in se odpravila.

Z vrečkami s smetmi v rokah skočim v superge in odhitim do bližnjih kontejnerjev. Tam odvržem posebej biološke odpadke ter se trudim tudi ostale smeti pravilno razporediti med kontejnerji. Medtem mi veselo kaplja dež iz nadstreška direktno za vrat, žice MP3-ja pa zatikajo za vrečke. Tole pa je znanost. Najbolje bi bilo, da bi s seboj imela kar plonk listek. Še sreča, da so kontejnerji opremljeni z njimi.

Pogled po okolici me straši. Polomljene veje, cela drevesa, grmovje. Vse odeto v led kot bi bila vsa pokrajina iz stekla. Prava ledena pravljica prežeta z neko nejasno grožnjo katastrofe.

Tekaške proge v žledu

 

Tečem ob cesti, po pločniku, tam kjer je to mogoče. Drsi. Ne razumem od kje toliko dreves, ko sem bila vendar prepričana, da jih na tej poti ne bo veliko.  Sedaj pa nekoč ponosna, mogočna drevesa delujejo nekako oskrunjena z belimi ranami, ki štrlijo v nebo. Polno polomljenih delov dreves in vej po cesti! V strahu pred nenadnim pristankom kakšne veje ali bog ne daj drevesa na moji glavi, ves čas gledam navzgor.  Kar je pravzaprav zelo v redu iz tekaškega vidika . Odlične razmere  za popravek moje tekaške tehnike, ki še vedno ni idealna. Hvala bogu, da šola teka lahko traja praktično celo naše življenje. Če tečemo po pameti, seveda.

Za ugodje ob in po teku je  namreč še kako pomembna drža telesa. Tekači poznamo star trik, kako glavo držati dovolj pokonci in s tem celoten prsni koš, kar omogoča lažje in učinkovitejše dihanje. To je  praktično alfa in še malo omege pri teku . Preverjeno. Predstavljati si moraš zlato nitko sredi čela, ki je pripeta na nebo pred teboj. Da se nitka ne strga, moraš teči z rahlo naprej nagnjeno glavo, gledajoč naravnost predse. Ne podse. Zoprna reč, če bolj slabo vidiš. Sploh smo kritični tisti tekači v srednjih letih, ko nam začne pešati vid na blizu. Hvala bogu imam malo cilindra, ki to nadlogo izravna in še vedno dokaj dobro vidim. Se je spet izkazalo, da je vsaka stvar za kaj dobra.

Če gledaš na tla preveč direktno pod seboj se podzavestno držiš preveč naprej in s tem držo pokvariš in tvegaš cel kup nevšečnosti. Jaz sem imela vedno s tem težave. To se lepo vidi na spodnji sliki , opozorjena sem bila s strani odličnega tekaškega trenerja ter številnih  prebranih knjig in člankov na temo tehnike teka in teka kar tako. Opažam, da se še najbolje držim takrat , ko se mi zdi, da že malce pretiravam. Poskusite.  S tem, ko gledamo ne samo pred seboj ampak celo nad sabo, gor v nebo, se nekako bolj pravilno zravnamo ali bolje poravnamo glede na težišče telesa. Gležnji – kolki – ušesne mečice bi morali biti poravnani zaporedno v rahlo naprej nagnjeni črti.

Tekaške proge in maraton

 

Pritečem do področja, kjer so drevesa manjša in mlajša. Pokrajina tukaj ni tako opustošena. Problematična so predvsem stara in velika drevesa. Od stalnega pogledovanja v zrak in nebo me boli vrat zato pogledam še malo pod noge. Skrajni čas. Nesrečna rogovila me je hotela spotakniti in malo  nazaj  pokriti del asfalta z menoj. Pa sem se ujela na nogah in ji prekrižala načrte. Kakorkoli – današnji tek ne bo tek hitrosti in divjanja ampak predvsem pazljivosti in opazovanja. Kar je tudi lepo.

Malo pred gasilnim domom zavijem iz ceste, da se izognem staremu sadovnjaku, katerega veje kažejo sveže rane žledoloma. V gasilnem domu so luči, še vedno. Vsa čast gasilcem. Ti ljudje imajo veliko srce in dušo, pomislim. Slovenija bi obtičala zvezana kot butara v preteklih dneh brez njih.

Tečem po poljski poti, ki je polna luž. Previdno postavljam eno nogo pred drugo. Na ušesa se mi dere Van Halen: JUMP!  Osamljen sprehajalec s psom v daljavi. Pes  pomeni za tekača: NEVARNOST! Teci pazljivo. Nikoli ne veš, kako bo žival reagirala na tekača.  Tečem v nespremenjenem tempu, kljub vzpodbujanju iz MP3-ja. Cikcak poskakujem med lužami  in od strani opazujem dogajanje. Tale kuža je čisto v redu. Bolj kot jaz ga zanimata vrani na polju. Dandanašnji je pač tako, da je tekač na cesti nekaj tako običajnega kot  pokrov na straniščni školjki. Včasih ni bilo tako. Ne enega ne drugega.

Poslušam The Pretenders – Show me the meaning of the world. Pogled po okolici je strašljiv. Kot po bitki. Glasbe sploh ne slišim več. Kar zagledajo moje oči je preveč pretresljivo.  Moje najljubše drevo v daljavi je razcepljeno na trske. Mogočen kostanj! Tudi bližnji gozd kaže svoje rane. Le kdo in kako bo vse to uspel sanirati. Tek po gozdu še dolgo ne bo varen. Suhe, odlomljene veje. Veter.

Tekaške proge po gozdu

Tako zatopljena v misli že nekaj časa tečem med objekti v Stegnah in se vračam spet po cesti skozi Dolnice  komaj se zavedajoč kje sploh tečem. Zagledam avtomobil, ki se približuje iz desne po kolovozu. Pazi! No, to je pa že druga zgodba.

Preberite tudi:

  1. https://www.preberite.si/tek-v-dezju-in-mrazu/
  2. https://www.preberite.si/zacetek-teka-in-motivacija/
  3. https://www.preberite.si/tek-zenske-moski-in-8-marec-dan-zena/
  4. https://www.preberite.si/tekaske-proge-in-tek-ponoci/

2 komentarja

  1. irena salmič

    Odličen članek, bo treba začet s tekom.

  2. Hvala, kar pogumno.

Komentiraj prispevek

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*