Človek prej steče kot shodi. Če dobro opazuješ malčka, so njegovi prvi koraki bolj podobni teku kot hoji. Tek imamo ljudje v krvi, z njim smo rojeni. Tek je v naših glavah prav tako kot so misli prisotne ves čas teka. Ne spominjam se svojega prvega resnega teka. Dobro pa se spominjam svojega prvega tekaškega uspeha.
Nekoč, v davnih časih, še v drugi državi, v drugačni družbeni ureditvi, ko so bile naše strehe bolj rdeče kot strehe hiš drugih držav. Srečna sem bila in prepričana, da so pri nas barve lepše kot drugje, čez mejo. Zabloda? Mogoče pa ne – glede na to, da tekači vemo, da je vse v glavi!
Tekli smo v šoli, imeli testiranja in telovadne kartone. Ne spomnim se nobenega svojega rezultata. Vem, da smo tekli krog okrog šole, začetek teka je bil pred šolo, približno 600 metrov, kar mi je bilo všeč. Že takrat sem si želela teči dlje in kadar smo imeli dva kroga je bil zame praznik. Večina sošolk je praktično ves čas tekla zadaj, nekatere so hodile, se smejale in hihitale. Jaz in Ksenija pa sva tekli brez besed in super nama je bilo.
Spominjam se ure telesne vzgoje, ko so testirali naše tekaške sposobnosti v 4. razredu osnovne šole. Ravno tisti dan sem doma pozabila telovadno opremo. Tekli smo zunaj, na tistem bodečem rdečem pesku, po katerem si bil ves rdeč vse do zadnje plati, ker se je tako kadilo. Ne vem niti kakšna razdalja je bila, mogoče 200 metrov. Tekli smo v parih. Sprva me je učiteljica oprostila testiranja, pa si je potem premislila. Potrebovala je namreč še en par, da Marko ne bo tekel sam, pa čeprav s punco. »Bolje punca kot nobeden«, mu je rekla.
Pa sem se lepo postavila na start v svojih modrih sandalih, belih dokolenkah in sestrini oblekici z napihnjenimi rokavčki, nabrano do kolen in s paščkom iz istega blaga, ki se je zavezoval na pentljo. Narejena je bila iz nekakšnega bledo vijoličnega tvila, tankega sicer finega blaga, ki pa je bil trši. Krilo je stalo navzven kot tista obleka od Pepelke, v kateri je šla plesat in izgubila čeveljček. Le krajša je bila. V tej opravi se nisem počutila nič kaj kraljevsko in pravljično, ampak kot popoln bedak. Sploh sem morala biti precej smešna pojava. Kakšna Pepelka lepo prosim. Postrižena na fanta s štrlečimi ušesi, zobnim aparatom, razbitimi koleni do krvi, hodila sem malce na noter, oblečena v sfrfuljeno princeska oblekico. Najraje bi se udrla v zemljo. Sramota. Stala sem tam na startu in vsi so gledali vame in se režali. Obup. Kam se lahko skrijem?! In potem tisto najhuje. Z menoj je tekel ta Marko. Tisti Marko, ki mi je bil en teden všeč, en teden pa spet ne. Blondinec kot jaz, isto pričesko sva imela. Moj tekmec je bil oblečen v popolno športno opremo in obut v čisto prave superge. Brezskrben in samozavesten. Še sreča, da sem imela oblečeno oblekico. Se je vsaj videlo, kateri od naju je punca. Kje je lopata, da se zakopljem? Kar v ušesih mi je šumelo, spominjam se, kot bi bilo danes. Dogodek, ki si ga zapomniš za celo življenje …. zakaj le?
Tri, dva, ena, zdaj!!! Šprint!
Moji otroški modri sandali so dokaz, da je »ikonografija« okoli superg navaden blef! Pretiravanje pa prav zares. Nisem tekla, letela sem po zraku! Moj tekmec je tekel na moji levi strani. V nekem trenutku me je skušal prehiteti. »Bolje punca kot nobeden«, me je prešinilo. To je bila prava motivacija. Punce nismo nič manj vredne! Marko ni imel niti najmanjše možnosti. Kar odneslo me je naprej. Sploh se nisem zavedala ničesar, le tekla sem na vso moč. Nato zaslišim učiteljico: »Mojca, zdrži! Samo še malo!« In sošolke: »Prehitela ga boš!« In prehitela sem ga! In to ne za mišjo dlako. Toliko, da niti slučajno ni mogel reči, da ga nisem. V oblekici, v sandalcih. Jaz, punca! UF! Kakšna zmaga. Veličastno! Kakšna medalja, kakšen pokal – ta zmaga je bila veliko več.
Ubogi Marko je bil grozno užaljen s celim kupom izgovorov. Od takrat mi ni bil več všeč. Še en dan ne več. Pa ne zato, ker sem ga prehitela ampak zato, ker ni priznal poraza. In mi ni čestital! So mi pa strašno godile čestitke in pohvale sošolk in učiteljice. Priznam, od takrat z veseljem prehitim močnejšo polovico. Še posebej, če slišim kakšna podcenjujoča namigovanja o ženskih športnicah. To me res motivira. In še marsikaj.
Po tem dogodku sem v razredu veljala za perspektivno tekačico, šla sem tudi na tek trojk. Ampak tam se nisem izkazala. Nisem mogla dihati. Dušilo me je. Zdi se mi, da mi nihče ni verjel. Včasih sem lahko odlično tekla, drugič sem samo hropla. Pomlad ni bila moj najboljši čas za tek in igro na prostem. Ampak jeseni z mano ni bilo šale.
Čez dobrih deset let sem izvedela zakaj. Imela sem alergijo na pelode trav in takrat verjetno še bronhitis. Kasneje se je razvil v astmo. Danes imam diagnosticirano alergijsko astmo, ampak vem, da sem jo v resnici »ubila« s tekom.
Preberite tudi:
- https://www.preberite.si/tek-v-dezju-in-mrazu/
- https://www.preberite.si/tek-in-zled-ali-kako-izbrati-tekasko-traso-in-se-ob-tem-pravilno-drzati/
- https://www.preberite.si/zacetek-teka-in-motivacija/
- https://www.preberite.si/tek-zenske-moski-in-8-marec-dan-zena/
- https://www.preberite.si/tekaske-proge-in-tek-ponoci/#more-9684
6 komentarjev