Za menoj je deset prijetnih kilometrov Amsterdamskega maratona. Vreme je čudovito, petnajst stopinj. Nebo je praktično brez oblačka. Kar malo me skrbi tale vročina. Pogrešam šilt, kot že veste, saj se mi grdo blešči, sicer sem pa odlično.
Nizozemski tekači so krasni! Med tekom se obnašajo kot bi bili na kolesu. Takšno kolesarsko-tekaško kulturo bi potrebovali vsi, vključno s sprehajalci. Iz čisto varnostnih razlogov bi včasih bila že kar prepotrebna na Poti spominov in tovarištva (imenovana tudi Pot ob žici okupirane Ljubljane, v nadaljevanju PST).
Spremembo smeri nakažejo z roko, ustavljanje prav tako po kolesarsko, iztegnjeno roko premikajo gor in dol.
Navijači tulijo v svojem meni hudo zabavnem jeziku. Kot bi imeli polna usta cmokov in istočasno skušali izgovoriti »gremo v Groningen«, kar se potem sliši kot »hgrghhhhremo vh Hhhgrrrroninhhhhgnnn«.
Na trinajstem kilometru …
Pritečemo do reke Amstel. Hura! Zagledam pravi nizozemski mlin na veter. Saj veste, tistega, klasičnega. Tečemo mimo, gledam in se razgledujem okoli sebe, malce smo se pa tekači le razporedili tako, da ni strahu, da bi se v koga zaletela.
Pot ob reki spominja na PST, le da je tukaj asfaltirana ter malenkost širša. Glasba odmeva od vsepovsod. Po reki plovejo čolni s transparenti in navijaškimi gesli, različna glasba se meša iz vseh vetrov, na nekem čolnu je cel bend, ki prepeva neko domačo popevko. Le himne Amsterdamski maraton nima.
Na petnajstem kilometru…
Pojem polovico banane in Enervit tabletko. Spijem vodo ter si z gobico, ki ni nora, otrem čelo, zmočim zatilje, notranjo stran komolcev in pod koleni. Tam je koža tanjša, krvne žilice so tik pod površjem in ohladitev na teh mestih najbolj zaleže. Vroče je. Prav zaželim si malce pršečega nizozemskega dežja.
Kolona tekačev se usmeri preko mostu čez reko nazaj v isto smer. Pozdravi nas veter, ki vedno bolj piha v prsa. To se hitro pozna tudi na tempu.
Ves čas nas ob poti bodrijo navijači. Dedek in babica sedita pred svojo hiško vsak v svojem naslonjaču, preko nog sta pokrita s toplo odejo in neumorno mahata. Spominjata me na dedka in babico, ki jima je ušla poredna Žogica Marogica. Tudi bobna in lajne nimata, imata pa zato velikanski in topel nasmeh za nas tekače.
Na dvajsetem kilometru…
Preverim svoje stanje – mene (in&out). Nič me ne boli, dobro se počutim, tempo imam še zadovoljujoč. Šilt vedno bolj pogrešam, ne samo zaradi sonca, tudi zaradi vetra, ki postaja vedno bolj močan. Na obrazu začutim kapljo dežja.
Dvajset kilometrov teka pusti tudi na obrazih tekačev posledice. Pa pustimo ob strani različne grimase ter sledi hrane in sline po bradi in okoli ust. Problematična je predvsem sol kot posledica potenja. Ne bom dosti pretiravala, če napišem, da bi z ostankom posušene soli iz obraza lahko dodobra osolili govejo juhico. Tega sicer še nisem naredila. Je pa vsekakor ideja …
Sol direktno v oči … ne, nikar ne poskušajte. Tudi posvet z zdravnikom je v tem primeru čisto nepotreben. Tule delim brezplačne tekaške nasvete, verjemite mi. Peče, peče in še enkrat peče! Ne šarite si s prepotenimi rokami po očeh. Dovolj hudo bo že, če vam bo dež izpral sol iz obraza v oči. Peče, peče in še enkrat peče! Tako zelo peče, da skoraj ne morete gledati! Tega se bojim! Zato pogrešam šilt. Tudi kakšna preveza preko čela bi bila v redu, tekaški trak. Nekaj, kar zavaruje oči pred udorom soli.
In tudi te “plastične” tekaške majice ne morem raztrgati po spodnjem robu, kot sem to lahko počela z bombažnimi majicami, da bi si tak trak zavezala preko čela. Kot tekaški indijanec …
Tečem ob reki Amstel v reki maratoncev…
Skupaj smo bolj ali manj isti. Včasih kakšen uide naprej, pa ga kasneje ujamemo. Vedno več pa jih je ob straneh, ki hodijo. Največkrat je vzrok prehiter začetek ali preslaba pripravljenost. Nekateri se raztegujejo, si masirajo meča. Upam, da bo meni prizaneseno.
Nato v daljavi opazim posamezne manjše gruče tekačev, stoječ v krogu. Kaj se dogaja! Mar je spet kdo omedlel? Kakšna nenavadna nizozemska navada? Opaziti ni kakšnih posebno paničnih gibov, kričanja … Ko sem bliže opazim, da so to le tekači moškega spola. Ti Nizozemci so res polni presenečenj! Malce pospešim, radovedno gledam … le kaj imajo tam?!
Ponovno me je rešil moj skoraj že perfekten instinkt, da nisem preveč zvedavo pritekla do prve gruče.
Sredi gruče tekačev se je namreč nekaj skrivnosno svetilo. V barvi jekla. Okroglo in v sredini nekako dvignjeno … in ko bolje pogledam, vidim, da celo vsi nekaj držijo pred seboj v rokah. Nisem sicer videla KAJ, mi je bilo pa hitro jasno, kaj bi to lahko bilo. In to je tudi res bilo.
Pa saj smo vsi odrasli. SCAT SO ŠLI! Tisti NLP (Neznani Lebdeči Predmet) v sredini je bil pa čisto navaden prenosni pisoar.
Grozno – smešno! Tekači se gnetejo v krogu kot ob vaškem vodnjaku, zamišljeno lulajo in razmišljajo o teku.
Ženske smo tu prikrajšane… Naša procedura nam vzame precej več časa, a zaradi tega lahko “razmišljamo” sede ali pa čepe.
Nekateri se odločijo kar za klasiko, ki jo dobro poznam iz domačih prireditev. Že kmalu po startu maratona, po nekaj kilometrih je namreč hitro opaziti tekače močnejšega spola, ki veselo lulajo po grmovju, za drevesi in ograjami.
Lahko bi vendar vedela, se režim sama pri sebi. Še sreča, da nisem bolj očitno buljila v skupinico. Sem samo malo pokukala…V zadnjem času je namreč spet v modi postavljati pisoarje po kopalnicah in straniščih. Zakaj torej ne bi bili tudi ob trasi Amsterdamskega maratona?
Sicer pa je ob progi veliko prenosnih stranišč, če smo ravno pri tej temi. Včasih je potrebno med maratonom skočiti tudi na bolj konkretno potrebo.
Postanem pozorna na tekača pred menoj. Nekam čudno opleta okoli sebe, se vrti in končno – tista znana poza. Mobilni telefon visoko v zrak pred seboj in potem KLJIČK: selfie! Ja, no.
Sto ljudi – sto čudi.
Dohitim ga in ga previdno obidem, ker se ves čas spotika in vrti. In to ob nezmanjšani hitrosti. Motorične sposobnosti ima vrhunske. Eni pač znajo. Če bi jaz skušala izvesti to operacijo bi mi vzelo vsaj pol ure časa pa še tedaj vprašanje, če bi bilo kaj na sliki. Opazi mojo očitno začudenost, ker se ves srečen nasmehne in skomigne z rameni: »Kaj pa češ!« Pokimam in mu na enak način vrnem pozdrav, rekoč: »Uživaj človek!«
Jaz s seboj ne nosim mobija, ker me preveč stvari po žepih in na meni, moti. Sedaj me Selfieman malo debelo pogleda… saj res! Ne razume! Da bo razumel, da nimam nič proti in da je vse »kul« dvignem palec, češ, super. Saj pomeni to nekaj podobnega? Palec, palec… ne sredinec, lepo prosim, kam bomo pa prišli… Hja, do cilja!
Gremo naprej!
Sem pa kasneje opazila, da je »selfijada« na maratonu pogost pojav. Vsi se nekaj slikajo z mobiteli. Noro! »Še nekaj kilometrov, pa vas bo minilo«, si mislim. »Le dajte si duška… dokler lahko!«
Ne bo več dolgo ….
Tam proti koncu maratona je še tako enostavno opravilo, težko…
Vsaka malenkost ti vzame moč, zmoti koncentracijo. Včasih je muka odpreti vrečko z gelom. Ni moči, skoncentrirati se moraš na plastično reč, ki se ji reče vrečka. Nekatere moraš pretrgati, druge odviti. Oboje je lahko zelo naporno in nepraktično. Celo nevarno.
Roke so potne, vse drsi. Vtakniti zasvinjano vrečko, ki se je valjala bogve kje, v usta in si pomagati z zobmi…uf, ni fino. No, v sili tudi to narediš. Vendar imam vedno občutek, da sem požrla malo milijardo bakterij, virusov, mikrobov, bacilov in bogve se še česa … in kar vidim samo sebe, kako bom po svetu hodila vsa v hrastah okoli ust. Naj mi mikrobiologi oprostijo, če sem kakšno »bitjece« izpustila.
Ali pa odviti majceni zamašek na vrhu vrečke za gel?! Skušaš odviti, pa ne gre. Spet vse drsi… ti se pa približuješ okrepčevalnici z vodo. Kaj storiti? Upočasniti tempo, se ustaviti, tvegati slabši čas in težave ob ponovnem “zagonu” nog v tekaški korak? Smešno? Ne, zelo resno!
Pametno je namreč najprej pojesti gel in ga splakniti z vodo…
Sicer se ti valja po ustih sladkoba do naslednje vodne postaje. In ta sladkoba ti lepi jezik na nebo, ustnice skupaj in žejen si vedno bolj. Tisti zamašek odpirati s pomočjo zob tudi ni pametno. Kar vidim se, kako v cilj pritečem brez sprednjega zoba ali celo dveh, treh. Po možnosti mi celo teče kri… grozno … že tako in tako se počutim kot Bruce Willis v svojem kultnem filmu Die Hard.
Upam, da bodo razvijalci teh zadev kmalu izumili kaj bolj prijaznega maratoncem za uporabo po tridesetem kilometru.
Evo! PRAVA IDEJA! Če je dobra, pa ne vem. Zame in kolege tekače – bi bila. Ne ideja – realizacija te ideje. Dobra, mislim. No, vem.
Ko tečem maraton včasih filozofiram… se bom zadržala. Tokrat. Do naslednjič. Sicer pa – tek bistri misli – kaj šele maraton! Auuuuuuu!
Pritečem do polovice maratona…
Preko trase je speljan tekaški slavolok s točno uro in časom na polmaratonu, torej na 21.096 metrih maratonske razdalje.
Ura na slavoloku kaže bruto čas. To je čas od starta oz. poka startne pištole. Sicer je nisem slišala, vendar predvidevam, da se je start Amsterdamskega maratona tako pričel. Preverim svoj neto čas na Garminčku (včasih se mi zdi kot moj hišni ljubljenček), ki naj bi bil točen nekje do pol minute. Ugodno. Pod 1:45:00. Le tako naprej.
Na tem mestu naj omenim, da organizatorji merijo našo tekaško hitrost in prestop kontrolnih točk s pomočjo čipov, nameščenih pod startno številko, na vsakih pet kilometrov.
Ti časi so odlični in še kako uporabni saj so kasneje vidni ob rezultatu in služijo za detajlnejšo osebno analizo.
Pretečem kontolno točko na polmaratonski razdalji (točen neto čas: 1:44:20) in »zakorakam« v drugo polovico.
Za menoj je mali maraton. Juhej!!! Gremo naprej! Sedaj bo šlo pa zares…
Povezani članki:
Amsterdamski maraton 1. del: PRAVOČASNO NA START
Amsterdamski maraton 2. del: START MARATONA
Amsterdamski maraton 3. del: KONČNO NA TRASI
En komentar