Tekmovalnost med spoloma nam je praktično položena v zibelko. To je v naših genih. Predvsem ženskih. Verjetno tudi zaradi manjvrednega položaja žensk tekom zgodovine hočemo ženske ves čas dokazovati sebi in drugim, da smo enako dobre ali še boljše. Tako v družbi kot tudi v športu. In odlično nam gre.
Osredotočila se bom na tek in na osebne izkušnje, ki sem jih bila deležna od otroštva pa do danes.
Bila so sedemdeseta leta. Osnovnošolka. Čas Trefaltovih kaveljcev in korenin. Redki tekači. Še redkejše tekačice. S tekom sem se srečevala pretežno med telesno vzgojo v šoli. Počasi mi je zlezel pod kožo. In da sem dejansko tudi sama stekla izven šole je bil kriv en sam starejši tekač. Eden in edini pravi tekač takrat v našem okolišu. Definicija: pravi tekač je tisti, ki se s tem ne hvali. Ampak tako živi.
Za večino je veljal za nekakšnega čudaka. Češ, glej ga, spet teče. A nima drugega dela? Zame pa je bil nekakšen vzornik.
V družini namreč nismo imeli kakšnega posebej zagretega športnika. Razen starega očeta, ki se je občasno rad spustil po Savi. Plaval je mrtvaka od zgodnje pomladi do pozne jeseni in ko so ljudje iz mostu pričeli kričati: »Utopljenec v vodi!« jim je veselo pomahal. In mojega očeta, ki je kot otrok smučal na sosednjem hribu ter izvajal smučarske skoke iz domače strehe in ob tem svojo mamo, takrat šele mojo bodočo staro mamo, skoraj spravil ob pamet, ko ga je naenkrat videla leteti nad oknom. Pravzaprav vidim, da izhajam iz zelo športne družine. Predvidevam, da je tudi moj oče moral dobro teči, da ga takrat ni dobila mama v roke. Znala je biti precej huda! Vsaj naredila se je tako.
Meni razne akrobacije, stoje, premeti in podobne zadeve nikoli niso šle preveč dobro rok in nog. Plavati se še danes učim pravilno. Od skokov pa obvladam predvsem tiste, ki se končajo s padcem.
V sedmem razredu osnovne šole smo imeli učitelja telesne vzgoje, ki je bil že takrat uspešen maratonec. Zato je skušal v okviru telesne vzgoje vključiti čim več teka. To mi je bilo zelo všeč. Pri igrah z žogo sem bila namreč precej nerodna. Ali žoge enostavno nisem videla in je kar priletela vame ali pa name, ker sem navadno stala pod košem ali pa gledala v napačno smer.
Pri telovadbi se je kmalu pojavil problem, ker se je učitelj osredotočil pretežno na fante. Oblikoval je skupine in z njimi tekel več. V glavi se mi je prižgal alarm! Zakaj fantje in zakaj ne punce? Ja, to so bila pač še sedemdeseta, začetek osemdesetih prejšnjega stoletja.
Nekega dne vseeno vpraša mene in Ksenijo, če bi trenirali tek, dolgi tek, za maraton? Danes vem, da sem bila od takrat zastrupljena s to besedo. S Ksenijo sva odpeli v en glas: »Jaaaaa!!!!» »Vprašajta doma in mi povejta. Treningi so popoldan, dvakrat na teden«, je dejal. Doma pa je moj ata odločil: »Neeeee!!!! Če hočeš teči, pojdi za Savo! Kaj boš tekla med samimi fanti! Tej maratonci so itak sami norci!«
Joj, ati, ko bi vedel, kakšen norec sem postala!
Včasih so bili namreč prepričani, da maraton za ženske ni primeren. Da ženska ne bo mogla imeti otrok. Da bo zbolela, umrla. Do leta 1970 je bilo namreč ženskam prepovedano nastopati na maratonski razdalji. Le kdo bi se lahko kaj takega spomnil, če ne moški? Ženske so nastopale naskrivaj in tako dokazovale, da smo vzdržljive, da zmoremo in danes dokazujemo, da smo iz leta v leto boljše. Prvi ženski olimpijski maraton je bil šele leta 1984, zmagovalka je bila Američanka Joan Bonet s časom 2:24:52. S tem istim časom bi lahko do danes zmagovala na kar nekaj moških maratonih. Nosilka ženskega rekorda na maratonu Paula Radcliffe s časom 2:15:25 pa je itak nedosegljiva za večino moških tega sveta. Moški pač stagnirajo. Ženske ne.
In tako sem v tistih časih »Sive zavese teka za ženske«začela teči sama, za Savo. Nekajkrat se mi je pridružila Ksenija. Po poteh, ki sva jih včasih prehodila s starim očetom. Mimo barak, hipodroma in v drugo smer pod železniškim in črnuškim mostom ter naprej mimo škarpe, kjer so včasih taborili cigani. Praktično po današnji trasi Teka ob Savi. Pa včasih po drugi strani Save skoraj do Tacna. In sem kar tekla in tekla. V čevlji, včasih v supergah. V trenirkah ali pa hlačah, ki mi jih je sešila mama. Pozimi v volnenem doma spletenem puloverju. S pikajočo kapo na glavi. Teči se da praktično v vsem. Tudi danes, le odločiti se moraš.
Ves ta čas nisem imela posebnih težav zaradi morebitne diskriminacije zaradi spola. Ker sem tekla sama. Pravzaprav sem imela problem globoko v sebi, ker sem bila prepričana, da kot ženska ne morem teči tako dolgo in tako hitro kot moški. Samodiskriminacija žensk? No, pa imamo: vpliv družbe in okolja.
To svoje prepričanje sem postopoma spremenila kasneje, ko sva pričela teči skupaj z možem in njegovimi prijatelji. Vsako leto so trenirali za tek trojk – 28 km. Kar dobro mi je šlo, njim pa odlično. Te časti, da bi bila tudi sama član kakšne njihove trojke nisem bila deležna, ker nisem bila dovolj dobra. Takrat še nisem resno pomislila na dolgo razdaljo. Ženska skromnost. Sem se pa udeležila »enojke«, tekla sem sama. Šlo je bolj za hec. Čas sem imela pa kar dober. Samo da ni bila uradna tekma teka trojk. To je prišlo kasneje.
V novem stoletju sem se udeležila prve uradne tekme. Videla sem, da sem pravzaprav kar dobra. Cel kup moških je ostalo za menoj. Kakšno veselje jih je bilo prehitevati, tudi ženske, kar norela sem. Tekme so mi postale všeč. Moji teki so postali bolj ciljno usmerjeni, biti močnejša, hitrejša, na naslednji tekmi doseči boljše mesto. Prehiteti čim več tekmic in tekmecev. Kako dobra sem, mi pove skupna rezultatna lista. Ne le ženska.
Danes je praktično celo pozimi kakšna tekaška tekma, ki se je lahko udeležiš. In če so včasih prevladovali predvsem moški, morda še deset let nazaj, danes daleč ni več tako. Če samo pogledamo statistiko Ljubljanskega maratona vidimo, da število žensk v primerjavi s številom moških udeležencev stalno narašča glede na prejšnja leta v prid šibkejšega spola. Tudi če pogledaš rekreativne tekače na naših tekaških poteh, parkih in gozdnih stezicah vidiš, da je žensk neprimerno več.
In ko takole razpredam in ugotavljam se sprašujem zakaj razlike med spoloma na posameznih tekaških prireditvah. Od denarnih nagrad, dolžine tekov, števila kategorij. Osebno sem najbolj občutljiva na različne dolžine tekmovalnih prog na posameznem teku. Moška kategorija lahko teče na 15, 10 in 5 kilometrov, ženska kategorija samo na 10 in 5 kilometrov. Naslednji problem je število kategorij po letih. Moška kategorija npr. zajema moške v starosti do 20 let, do 30 let, do 40 let, ženska npr. samo do dvajset in do 40 let In denarne nagrade, ki so na nekaterih tekmah za ženske kategorije nižje. Zakaj? Nismo več v šestdesetih ali sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Mogoče je bilo to sprejemljivo nekoč, danes nikakor ne več. Sicer se lahko moškim tekačem kmalu zgodi to, kar se je dogajalo s tekačicami. Manj kategorij zaradi manjšega števila udeležencev, manjše denarne nagrade iz istega razloga. In če bomo vse postale Paule bo potrebno tudi za moške pripraviti teke na krajše razdalje.
Moški in ženske smo si gensko različni, kar se kaže v sestavi telesa, psiholoških značilnostih in ostalih od narave nam danih razlik. Moški so hitrejši in močnejši. Lovci. Ženske smo vzdržljivejše nabiralke. Merila je potrebno postaviti glede na spol.
Danes je namreč tako, da največ pozornosti, prednosti in tudi denarnih nagrad v svetu profesionalnih tekačev kot rekreativcev požanjejo najhitrejši in najmočnejši ne glede na spol. Menim, da bi moralo biti 1. mesto moškega in 1. mesto ženske enakovredno ovrednoteno. Ne moremo vendar metati v en koš jabolk in krompirja. Če že govorimo o enakopravnosti in pravičnosti, potem jo imejmo povsod., na proporcionalen način na vseh ravneh. V nekaterih športih je že tako.
Drage ženske – poanta tega članka je, da ženske nimamo meja! Smo neskončna premica! Na koncu pa čestitke za 8. marec! Bodimo še boljše in s tem srečnejše! Ker me to zmoremo !
Preberite še:
11 komentarjev