Maraton in družina



Priporočam, da imate za seboj nekaj tekaške zgodovine, predno se lotite maratona. Sama sem pred maratonom trenirala »na polno« dve leti s tem, da sem že prej veliko tekla in sanjarila o dolgih razdaljah. S sanjarjenjem sem praktično vizualizirala svoje nadaljnje maratone, nekje v še ne točno določeni prihodnosti.

Po pravem tekaškem planu sem tekla leto dni, kar me je pripeljalo do mojega prvega polmaratona.

V tem letu sem izvedela o teku ogromno. In predvsem dobila potrditev, da zmorem ter da lahko  pretečem maraton brez bojazni, da bi ogrozila svoje zdravje. Kaj pa družina?

Tek, maraton in družina

Najdragocenejša  je  ugotovitev, da kljub temu, da imamo doma družino z morda še ne šoloobveznimi otroci, lahko še vedno najdemo čas za tek in to na tak način, da otroci ne bodo prikrajšani za vašo družbo. Ter da zaradi  teka ne obremenjujete drugih.

Že davno sem ugotovila, da s tekom zmorem neskončno več! Več in bolje!

  • Tek je dober za celo družino!
  • Projekt MARATON je odličen za celo družino!
  • MOJ tek je fantastičen za celo družino!

Tek in slaba vest

Se tudi vi med tekom kdaj zalotite, da bi morda morali biti nekje drugje, početi nekaj drugega? Se vam je kaj podobnega dogajalo ob vaših prvih tekaških korakih?

Sama sem imela večkrat slabo vest. Predvsem takrat, ko sta bili hčerki manjši.  Ko sem tekla sem razmišljala o neobešenem in neopranem perilu. Pa tisti nezlikani kup in cela gora moških srajc. Neodnešenih smeteh. O mojih srčicah doma! Ob teku sem se večkrat spomnila, da bi lahko v tem času naredila marsikaj drugega. Pomila ali posesala tla, pomila okna, omarice. Spet kaj sešila, kar je moja druga obsesija. Presadila in zalila rože! Se igrala s hčerkama!

Sindrom “Kaj si bodo drugi mislili o meni”

Ko danes pomislim, so  me resnično mučile same neumnosti. Od tega kaj bosta rekla tašča in tast na nepospravljeno stanovanje in nezlikan kup perila do ostalih sorodnikov, sosedov, morebitnih znancev in prijateljev, ki bi lahko prišli na obisk in ugotovili, da nimam vse pospravljeno – ampak:”Teči je pa lahko šla! ”

V resnici to ne zanima nikogar. Briga pa še manj! Če pa že – to ni moj problem!

Tek je pravica

S tempom življenja, kot ga živimo danes ni čudno, da smo občasno preutrujeni od vsega. Od službe, gospodinjskih opravil, morebitnih dodatnih izobraževanj, raznih obveznosti in marsikdaj tudi od lastne nesigurnosti vase! Zavedati se moramo, da ima vsak pravico, da si vsaj pol ure na dan vzame čas samo zase. Da je na svetu tudi naš Jaz ter da nikakor ni v redu, da zaradi vseh teh obveznosti popolnoma pozabite nase.

Se počutite kot bi bili na razpelu? Tista Slaba Vest na eni strani in na drugi Tvoja Vest, ko se zavedaš, da moraš narediti tudi nekaj zase in ostati zvest samemu sebi. Ne mučite se! Recite si: “Pol ure na dan je mojih, porabim jih lahko za karkoli!”

Jaz jih. Brez slabe vesti. Za tek. In zrak tam zunaj. Za občutek nekakšne svobode, vsaj za pol ure na dan. Ven! V superge!

Dan brez teka je izgubljen dan

Na trening se je najbolje odpraviti takoj po službi, pred morebitnim kosilom ali večerjo. Ko se vrneš iz teka nazaj, si po tuširanju kot prerojen. Sama sem tako polna energije in naredim neskončno veliko več kot če ne bi tekla.

Maraton in družina Foto: MV
Maraton in družina                                                                                                       Foto: MV

Na tisti dan, ko ne tečeš, ne narediš popolnoma nič več. Utrujen od službe obtičiš ob ždenju za mizo ob prebiranju časopisja in pregledovanju reklamnih letakov, ob pitju kavice, počivanju na kavču. Skratka – neproduktivno. In na koncu dneva vidimo, da smo naredili veliko manj, kot bi, če bi šli teči. Če že drugega ne: vsaj tekli bi! Naredili bi nekaj zase.

Več dela kot imaš – bolje ga razporediš in več narediš! Če pa dela ni dovolj, se ti ne ljubi narediti niti tisto, kar je resnično potrebno opraviti.

Projekt maraton in družina

S projektom “Maraton” je seveda kristalno jasno, da bo samo pol urice za tek – premalo.

In kaj storiti v tem primeru?

Pomembno je natančno planiranje časa. Čas za tek je lahko pred službo ali po službi. Nekateri si lahko privoščite trening morda celo med službo. Tečete lahko med tem, ko so otroci na različnih dejavnostih, na šolskih izletih. Ko so malce večji – pa med tem, ko pišejo domače naloge. Domače naloge naj otroci pišejo sami. Ko se vrnete iz teka, je čas za morebitna vprašanja.

Treninge za maraton morate vsaj občasno spremeniti v “maratonsko družinsko druženje” s tekom! Naj vas na teku spremlja cela družina. Pojdite na tek vsi skupaj! Tek povezuje!

Seveda pa vztrajajte! Če ste otrokom povedali, da je vaš cilj postati maratonec ali maratonka, je to najbolj obvezujoče. Bodite vzgled svojim otrokom in z znanjem, resnostjo in vztrajnostjo otrokom pokažite, da lahko na tem svetu dosežete vse, če le hočete! Saj veste kako pravijo:“Človek je vreden toliko kot njegova beseda!”

 

Se nadaljuje …

Na poti do maratona 1. del

Na poti do maratona 2. del

Na poti do maratona 3. del

2 komentarja

  1. edo gregoric

    Prebral se tvoje razmisljanje o teku, posebno o maratonu, odgovoril pa bom na tisto, KAJ PA BODO LJUDJE REKLI O MOJEM POCETJU. V zivljenju je vazno to, da ne ogrozas drugih in jim pustis ziveti tako kot jim pase, ce ne ogrozajo drugih. Tudi sam sem prisel v situacijo, ko so ljudje govorili razne stvari o mojem pocetju, pa ceprav jih nisem nic ogrozal, zato sem vztrajal v svojem pocetju in jaz spremenil njih in ne oni mene.
    Lp

    • Bravo Edo! Se popolnoma strinjam. Zgledi vlečejo… več kot nas teče, bolje je. Že dolgo nisem slišala nesramnega komentarja glede mojega teka. Nenadoma je postalo, kako pravijo … KUL 😉 ! Hvala za komentar in lahkotne tekaške kilometre!

Komentiraj prispevek

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*