Nastop na izbrani prireditvi pa si lahko ogrozite s kakšno tekaško napako. Zato pazljivo preberite prejšnji članek in spodnje vrstice.
Naj vas na teh ključnih tekih navdušenje ne zanese. Tecite v planirani hitrosti in v preizkušeni opremi. Na tekmo v novih supergah je “strogo prepovedano” kar odsvetujem tudi za zadnji dolgi trening za maratonom. Nikar si svojega nastopa ne ogrozite sami z nepremišljenostjo in zaletavostjo ter ponovitvijo kakšne moje tekaške napake.
Ljubljanski maraton 2012 …
Trenirala sem za maraton po dveh letih prisilne pavze. Motivacija na višku in odlično mi je šlo. Tistega leta sem želela ne le teči, pač pa leteti!
Superge, v katerih naj bi to leto tekla maraton, so mi dobesedno razpadle. Dober mesec pred maratonom sem si kupila nove, prvič preko spleta. Številka bi morala biti prava. Model sem preizkusila in se posvetovala s tekaškim asom – trenerjem 1. poletove tekaške ekipe, Benom Piškurjem.
Svetoval mi je, naj jih za to tekmo še ne obujem, ker jih ne bom uspela dovolj oblikovati po svoji nogi v tako kratkem času.
V njih sem zaradi prepoznega nakupa lahko opravila le nekaj krajših tekov. Bila sem v dilemi v katerih supergah naj tečem. Doma sem namreč imela še ene “prastare” Asics superge meni danes že neznanega modela, ki naj bi bile praktično neuporabne. Stare vsaj 5 let so imele za seboj minimalno 5.000 tekaških kilometrov a sem jih kljub temu še kdaj brez težav obula za trening (blato, teren) s čimer naj bi tedaj aktualne superge prihranila.
Razni strokovnjaki namreč priporočajo menjavo že kar po 800 pretečenih kilometrih, kar je potrebno vzeti z veliko rezervo. Po vseh mojih dosedanjih izkušnjah to enostavno ni res. Do danes mi nobene superge še niso razpadle tako hitro, prav tako mi niso povzročale težav zaradi morebitne tehnične dotrajanosti.
Odločim se: zadnji dolgi tek dolžine 35 km bom pretekla v novih supergah, da jih raztegnem in preoblikujem za maraton. V starih se lahko poškodujem, ker niso praktično nič več blažene in čisto pošvedrane. Zadovoljno sem ugotovila, da pravzaprav sploh nimam izbire.
Tekaška napaka …
“Krasne so! Le tista roza barva me malo moti. Lahke! Peresno lahke. Tako lahkih še nisem imela”.
Dejansko so nove superge tehtale skoraj 100 gramov manj kot stare, kar se pri teku pozna.
Obujem superge! Noro dober občutek. Leva noga – odlično. Desna – malo manj. Imela sem sicer malce neprijeten občutek na palcu: “Ta prst je itak poškodovan – noht je v odhajanju kot posledica »ne vem katere več« poškodbe, vsekakor pa nekega teka, tekaške tekme v preteklosti”, sem se prepričevala.
In tako se odpravim na zadnji tekaški trening za maraton – dolgi tek.
Ta trening bom zaradi višje sile izvedla med tednom v temi, zato me s kolesom in rezervnimi supergami v nahrbtniku spremlja edini član moje “spremljevalne ekipe”.
Višja sila je imela podobo mojega sicer odličnega zobozdravnika. Konkretno mi je namreč prerezal ustnico in me prisilil v mirovanje in odžrl tri dni tekaškega treninga. Če dobro pomislim, bi mi lahko celo onemogočil maraton! Pila in jedla sem lahko le po slamici in bila čim bolj tiho, da se mi je ustnica nekako zacelila. Gotovo so bili nekateri zaradi tega celo zadovoljni ;). Pač – maratonci ne cvilimo za vsako figo sicer pa z zevajočimi usti podprtimi z nekakšno plastiko in s celo goro meni neznanih pripomočkov v ustih, ne moreš iz sebe spraviti kaj več kot zamolkel: “Aaaaa…..” Tokrat pa bi bilo le bolje, da bi se bolj konkretno oglasila, predno mi je izoblikoval še tretji ustni kotiček.
Stojim torej pred vrati in se ogrevam. Na glavi imam lučko, na nogah čudovite peresno lahke nove superge, rahlo rosi. Škoda, ker jih bom umazala z blatom. Ta roza barva mi ravno postaja všeč.
Spremljevalna ekipa v obliki enega člana se mi bo pridružila čez pol ure.
Vznemirjena sem, kot pred vsakim dolgim tekom. Dolgi tek je pač nekaj posebnega.
Končno stečem ….
O posledicah tekaške napake pa prihodnjič.
Do takrat pa še več tekaških dogodivščin na: TEČEM-LETIM-ŽIVIM!
Kakšne pa so moje izkušnje?
Tudi sama tekaške copate kupujem izključno preko spleta, saj so cene bistveno nižje kot v trgovini. Velikost copat je vedno 1.5 – 2 številki večja kot čevlji, ki jih nosim vsaki dan. Seveda, pa tekaški copat posamezne znamke vedno predhodno pomerim na tekaški prireditvi ali pa kar v trgovini s športno opremo. Skratka, moji tekaški copati so vsaj en centimeter večji od mojega stopala in verjemite nikoli do sedaj še nisem imela problemov z novo tekaško obutvijo ne na tekmah ne na treningih – tudi dolgih. Kar pa se tiče kilometrine copat – sama jih ponosim tam nekje do 1200 km, tekmovalne pa tam nekje do 600 km – potem pa že občutim razliko med novimi in starimi (podplat postane trd in tanek, pri nekaterih copatih pa se čuti že tudi struktura podplata).
Lep pozdrav in še mnogo takšnih dobrih tekaških člankov!
Hvala Vanja! Moram priznati, da sem šele v zadnjih dveh letih prišla do tekmovalnih superg. Te se pa dejansko precej hitreje uničijo… so pa krasne za tek. Noge kar letijo…Prej sem tekla kar v “kramparcah” :). Se mi pa dozdeva, da imajo Angleži drugačno (manjšo) mero za ženske številke. Od parih ljudi sem že slišala, čeprav se mi zdi čudno. Sedaj superge naročam iz Namčije – 21run.com in sem zadovoljna. Trenutno.
Žulj je najmanj, kar lahko dobiš pri maratonu, zato tudi nove superge niso problem. Pred par leti je na Berlinskem maratonu Robič kupil teniske pred startom, brez enega kilometra je pretekel v njih maraton brez problema in istočasno ujel svoj osebni rekord okrog 2:43:00. Je pomembno tudi, da je noga navajena na teniske in da izbereš model, ki ti zares odgovarja. Jaz sicer ne prakticiram tega, je pa res, da vsaj dvakrat naredim v novih teniskah trening in potem so že uhojene.
Manj se pa strinjam z obdobjem taperinga, in sicer, da se v tem obdobju zmanjšuje obseg in intenzivnost. Strokovnjaki opozarjajo, da se naj zmanjšuje le obseg, iskrivost pa mora ostati.
Imam kar precej problematična stopala in zato verjetno tudi več problemov. Potem se mi pa dogaja, da ko končno najdem model zase, ga “izboljšajo” in spet mi ne odgovarja…
Hvala tudi za mnenje glede taperinga. Verjetno je res že dovolj manjša kilometrina. Sem pa ugotovila, da v tem končnem obdobju ne smem delati kratkih šprintov, tako da sem jih kar nehala (bolečina v stegenski mišici, vozelj). Delam le krajše hitre stopnjevalne teke na koncu … Če se s hitrostjo ne igraš, res ni nobenega napredka 🙂