Amsterdamski maraton – končno v cilju



«Zdrži, za to si trenirala. To so sladke maratonske muke!«

Triintrideseti kilometer postane spet nenavadno dolg.

Tečemo mimo parka, navijači v značilnih hribovskih klobukih neumorno spodbujajo. Najvišji vrh Nizozemske  meri samo  322,7 metrov visoko nad morjem, imenuje pa se Vaalserberg.  So pa zato Nizozemci s povprečnimi 185 cm višine med najvišjimi Evropejci. Vsakemu nekaj, razmišljam in se približujem naslednji vodni postaji.

Privoščim si kompletno oskrbo. Vse! In dva kozarca vode!

Tako, sedaj pa naprej. Gruča tekačev me kar potegne. Na skupen čas sploh ne gledam, briga me! Trudim se po najboljših močeh. Čas na kilometer je slabši, enakomeren tek preko celotnega maratona je zelo težko vzdrževati. Celo za profesionalce je to trd oreh.

Sicer sem popustila že od 31. kilometra dalje. Le občasno mi še uspe  držati tempo na 5 min/km.

Hudo težko je, ni prave energije, noge ne morejo. Glava bi. Telo ne more.

Amsterdamski maraton in cilj
Amsterdamski maraton in cilj

In piha… vedno bolj piha …

Zazdi se mi, da tečem mimo dela Amsterdama, kjer smo pustili parkiran avto. V tem trenutku se spomnim, da sem pustila zemljevid z metroji v športni torbi. Hja, par uric prepozno. Kar nekaj nervoze bi bilo lahko prihranjene…

Naše največje bogastvo so naši možgani…

… včasih so malce nagajivi,  zatajijo in kaj pozabijo.

Veste kaj? Še bom pisala in si zapisovala! Tako ne bom nikoli pozabila, kako je bilo na Amsterdamskem maratonu.

Žal mi je, da nimam zapiskov za vsak maraton, ki sem ga pretekla. Tisti nepozaben občutek v cilju maratona. Sicer se pa zelo dobro spominjam svojega  prvega, drugega, najhitrejšega in najtežjega.

A vendar je vsak poseben! In kaj je bilo z ostalimi? Koliko je sploh ostalih? Ta matematika, enkrat jih naštejem več, drugič manj. Prav vsak maraton je svoja zgodba, svoja knjiga. Tečem in ob tem razmišljam, kaj in predvsem kako bi  zapisala… da boste vedeli, da bom vedela… in da ne bom nikoli pozabila! Tega občutka…od starta do cilja … vmes pa eksplozija življenja v različnih dimenzijah.

Emil Zatopek, legendarni češki maratonec, je imel še kako prav, ko je dejal nekako v smislu: “Če želiš teči, teci miljo. Če pa hočeš živeti (drugačno) življenje, teci maraton.”

Tečem svoj 33. kilometer. Mar ni Kristus delal čudežev pri svojih triintridesetih? Pod nogami nam veter nosi plastične kozarčke, listje… Pogledam gor, v nebo! Sonce se je skrilo … gosti, sivi oblaki in pisano listje.. lepo je!

Amsterdamski maraton - proti cilju
Amsterdamski maraton – proti cilju

Nočem misliti na to, da sem utrujena in da ne morem teči hitreje. Ne! Bolečina… Nič! Vse to so samo možgani. Možgani nam sporočajo, da nas nekaj boli in itak, »kr neki«!

Kaj ne morem? Vse zmorem! Tekla sem že v hujših razmerah, v mrazu, snegu, žledu, dežju,  vetru, megli,  vročini, opoldan, zvečer, zgodaj zjutraj, ponoči, po cesti, po poljih in poteh, po gozdu, parkih, asfaltu, lužah, po ravnini in  po hribih gor in dol. “Pretekla” se skozi premnoge neumnosti, nesramnosti, žaljivke, zbadljivke, neotesanosti, igoriranja, neuvidevnosti, zasmehovanja, nerazumevanja, krivice, laži, spletkarjenja, podtikanja.

Hinavščina, pogoltnost, požrešnost, egoizem. Kakšna človeška umazanija!  Tečem in puščam vso to nesnago za seboj. Hitreje kot tečem, bolje se počutim. Tečem v cilj. Kot zmagovalka.

Amen. Pika. Konec.

Še pred približno dvema urama in pol je bila moja edina, skromna želja stati na stadionu in startati maraton.

»No, sedaj pa pritisni, kaj če bi zamudila start,« si rečem.

»Sedaj imaš svoj maraton!« Pravzaprav se je začel  tu, na 35. kilometru.

Amsterdamski maraton - proti cilju
Amsterdamski maraton – proti cilju

To je najdaljša razdalja, ki sem jo pretekla letos. Sedaj tečem razdaljo preko, tisto dolgo – maratonsko, do cilja.  Seveda zmorem, vendar hočem priteči v cilj čim hitreje!

Samo še sedem kilometrov in cilj. Uživaj! Uživaj! To je maraton!

Bolečina razbolelih mišic, borbeno srce, sol lastnega potu na obrazu, v očeh in v ustih in … brez popuščanja! Veter na obrazu, mravljinčenje, mrzel pot in ritmično udarjanje superg ob asfalt, vdih, izdih, stisnjene ustnice in …brez popuščanja! Radost, sreča, boj, veselje, bolečina, vztrajnost, borba, zmaga, zadovoljstvo in neskončna hvaležnost za vse, da sem to, kar sem, brez popuščanja vse do cilja. Neskončna paleta občutij, čustev, spominov… na vse kar je bilo in še bo. In Vi, ki tečete z mano, v meni. Vi, moji, posebni.

Brez popuščanja!

Zbudi se! V Amsterdam si prišla, da boš pokončno in vzneseno pretekla maraton, zato ne teci kot »potolčeni kramoh«!

»Let´s go, Slovenia!« Ženska teče ob meni in me bodri. Potrudim se in jo pogledam. Zahvalim se ji z nasmehom. V ta “projekt” vložim ogromno moči. Vendar mi je ta vspodbuda dala krila… »Teci pokonci!« si rečem, da bom vsaj približno spodobna maratonka.

»Hej, Slovenia! I ate the best icecream in Slovenia!« Seveda, na hrbtni strani majice piše SLOVENIJA. Ej, potrudi se! Naj vidijo vsi, da Slovenci nismo kar tako. Držim se tega »sladoledarja«.

Ob trasi maratona organizatorjevi navijači v zeleni opravi držijo velikanske panoje s spodbudnimi gesli.  Pomaham jim.

Na 38. kilometru se vetru pridruži dež in resnično močan veter. Piha bočno, močno. Po zraku spet letijo papirji, prazne vrečke, veje, prah in listje. Sunek vetra direktno v prsa me skoraj zaustavi. Pečejo me oči od potu. Ustrašim se, da mi ne prileti kakšna veja iznad mogočnega drevja nad nami.

Amsterdamski maraton - končno v cilju
Amsterdamski maraton – končno v cilju

Stisnem zobe in grem naprej. Komaj kaj vidim. Skozi priprte oči sledim tekaču pred seboj, nudi mi nekakšno zavetrje. Vetru se pridružijo tudi tramvajski tiri in potrebna je velika pazljivost. Utrujene noge, razrahljane vezi in malce nepozornosti lahko hitro privedejo do odstopa, padca, poškodbe. Ta kilometer je spet hitrejši. Počutim se kot bojevnik.



Gremo! Naprej! To so sladke maratonske muke!

Približujem se zadnji oskrbovalni postaji . Hm, le zakaj so jo postavili ravno pod klanec, klanček, klanec! V bistvu  nadvoz nad široko reko Amstel. Vzamem le vodo, banan imam polna usta, obučutek imam, da bom bruhala, če še kakšno pojem. Mislim, da jih nekaj časa ne bom jedla. Spijem vodo med počasnim tekom in zagrizem v  klanec.

Na vrhu sem … skoraj sama… le ob meni teče temnopolt tekač. Visok je in suh. Mogoče celo Kenijec. Mar se mi blede? Malo bolj podrobno ga pogledam. Startno številko ima na hrbtu? Zakaj? Ali ima dve? Ima eno tudi spredaj? Buljim vanj in ga proučujem. Ampak to ne more biti profesionalec, ki je omagal? Ne! Samo startno številko si je obrnil, ker jo ima pripeto po “triatlonsko” z elastiko. Se mi zdi… Še si ga ogledujem. Ne, ni »ta prav«. Pretežak – ima malo preveč »človeškega gela«okoli pasu. Ne, nisem nesramna! To je povsem realna tekaška ugotovitev.

»Bodi vendar razumna!« se okregam. Profesionalec ne bi tekel maraton »brezveze«. Oni tečejo za denar.

Profesionalni tekači večinoma iz črne celine so že zdavnaj v cilju… Najhitrejši je pritekel v cilj s časom 2:06:22! Takrat sem bila jaz šele na 26. kilometru. Ali pa že. Kakor za koga.

Amsterdamski maraton 2014 - v cilju
Amsterdamski maraton 2014 – v cilju Kenijec Bernard Kipyego

Če sem navedla najhitrejši čas, bom še najpočasnejšega: 7:13:32!

Kdo mislite je bil bolj utrujen? Poskusite teči na vso moč dve uri ali pa sedem! Vsak po svojih močeh. Zato spoštujem prav vsakega maratonca, ki maraton preteče, ker vztraja, ker hoče, ker je borec!

Na vrhu klanca oz. mostu sem.  »Razglej se!« si rečem. Pogledam in tečem… levo in desno široka reka s spektakularnimi zgradbami na bregovih. Slikovito, enostavno enkratno!

Zasmejim se in zavriskam – juhu! Padla sem v svoj tempo… tisti! Nič me ne more več ustaviti, čutim, da bo vse v redu.

Hvaležna sem vsem tem navijačem ob progi. Navijajo in spodbujajo vsakega od nas. Otroci mahajo in nastavljajo svoje ročice v pričakovanju »petke«! Obvezno jo dam vsakemu, če ga le vidim. Z vsako »petko« dobim še nekaj dodatne energije, ki jo v teh zadnjih kilometrih še kako potrebujem.

Piha, močno piha. Vetru se je pridružil še močnejši dež. Skupaj nas neusmiljeno bičata po obrazih … skoraj miže tečem. Komaj kaj vidim pred seboj.

A ni težko. Vem, da bo kmalu minilo. Cilj skoraj že voham. Pogledam na uro… vsak čas bo za menoj 41 kilometrov…

Amsterdamski maraton - 40. km
Amsterdamski maraton – 40. km

Pred menoj slavolok, spet vodna postaja… kaj je sedaj to? Na slavoloku na veliko piše: 40! Sem mar oslepela, privid? Ura mi kaže skoraj kilometer več že nekaj kilometrov…

Naj se gre solit! Pa naj bo še en dodaten kilometer! Kaj pa jim je? Maraton je dolg 42.195 metrov!! So mar znoreli?

Jezno gledam pod noge in tečem.

Pa naj bo še en dodaten! Banda! Jaz sem pa mislila, da sem že skoraj na cilju… ampak bom, kmalu, zdrži, poženi… navijači tulijo… Ole, Ole!!! Ole ja, ole… še malo…  Slišim kričanje, vpitje, navijanje!

Zagledam napis: še 500 metrov!

Skušam hitreje! Pospešujem. Vsaj trudim se…

Amsterdamski maraton - pred stadionom
Amsterdamski maraton – pred stadionom

Noro!

Pritečem na stadion,  potem ko premagam  vstopni  klanček, če temu lahko rečemo. Iz malega klančka izpred dobrih treh ur in pol se je dejansko spremenil v sicer kratek – a precej strm klanec. Množica na stadionu tuli!

Ostalih tekačev sploh ne opazim, samo jaz tečem na vso moč,  teh nekaj sto metrov bom pa še!

Na levi opazim belo tablo z napisom 195 metrov! Končno!

Da, ciljna ravnina, še 195 metrov maratona… gonim… tečem… šprintam…. letim….letim…. vzletela bom….

Tečem skrajno desno in prehitevam, v cilj hočem prišprintati, »prišponati« na vso moč. Še imam nekaj moči!

Ošvrknem navijače na tribuni pred ciljem. Ali me vidijo moji srčni? Ali me vidite!?

Skušam teči čim bolj suvereno, pokončno, na moč. Iz sebe skušam iztisniti vse moči, pomagam si na vse možne načine, odriv, zamah z rokami, diham praktično na škrge! Koliko časa bom še zdržala in …

… in kje hudiča je ciljna črta?

Amsterdamski maraton - končno v cilju
Amsterdamski maraton – končno v cilju

Pa ne že spet … in se spomnim cilja maratona 2007, ko je organizator spremenil potek ciljne ravnine  in sem se predčasno ustavila.

In res, spet se skoraj  ustavim, ko zagledam tablo: še 50 metrov! O bog! Kako sem trapasta!

K O Z A !

Teci naprej! Poženi!

Vidim čas na uri nad slavolokom v cilju! Dober je, dober! V resnici je še boljši, to kar vidim je bruto čas!

Poženem spet na vso moč … škoda, da ni še vsaj kakšnih sto metrov!

Ali je to že cilj? To ožičenje po tleh ali tisto prej?

Ne vem… vem, da sem v cilju!

Useka me tja v oči in grlo!

Krč! Ne, ne bom jokala!

Zakričim!

Nekaj …

Haaaa! Pa sem ga!

Za menoj je… eden in edini  … M A R A T O N !

 

Maratonska nadaljevanka:

Amsterdamski maraton 1. del: PRAVOČASNO NA START

Amsterdamski maraton 2. del: START MARATONA

Amsterdamski maraton 3. del: KONČNO NA TRASI

Amsterdamski maraton 4. del: POLOVIČKA

Amsterdamski maraton 5. del: TEKAŠKI ZID




Komentiraj prispevek

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*