Pritečem v cilj. Nenavaden občutek, konec je. Stojim. Noge se ne premikajo. Le naokoli se vse vrti. Jaz in polno zadovoljnih obrazov. Utrujenih, izmučenih a vendar srečnih in zadovoljnih.
Občutek? Neopisljiv. Rahlo zmeden. Srečna. Zadovoljna. Začudena. Presenečena. Ne zavedam se še čisto, da sem v cilju. Kar v glavi se mi vrti! In še kar stojim.
Gledam okoli sebe. Iščem znan obraz, a ga ne najdem. Nenavadno. Sami neznanci a kljub temu na nek način domači obrazi. Le kako ne, saj smo se skupaj borili in zmagali!
S težavo naredim korak, pa drugega in tako na trdo grem naprej kot robot proti nekakšnim boksom. Podobno kot za živino so tudi za nas maratonce pripravili za ciljno črto več koridorjev ograjenih z ograjami po katerih gremo proti izhodu. Na koncu koridorja nas pričaka podeljevalec medalj. Torej bomo tudi ožigosani, pomislim.
Priznanje za zmago
Prostovoljka Amsterdamskega maratona mi čestita. Dobim medaljo, ki si jo si ponosno obesim okoli vratu. Dobi jo vsak, ki preteče maraton in pride skozi cilj. Dragocena je, dokaz da smo zmogli in zmagali. Sedaj nam resnično preostane le še analiza teka, tekme. Nekdo od osebja spet priteče in me skuša ogrniti v nekakšno pelerino. Prši namreč dež. Počutim se nekako pomembno.
Pogled po stadionu je fascinanten. Pisana množica maratoncev teče v cilj in po drugi strani odhajajo v bele potiskane pelerine ogrnjeni maratonci iz stadiona. Red in disciplina!
Se pa zato sama toliko bolj izgubljeno premikam nekam naprej in iščem izhod.
Dokaj solidno sem pretekla 43 kilometrov po mojem Garminčku, sedaj pa se mučim iz metra v meter. Nekako se privlečem do ograje. Obvezno se moram raztegniti.
Raztezanje po maratonu
Oprem se na ograjo in jo skoraj prevrnem. Ups! Je le reklamni plato. Dobesedno odkrevsam naprej do železnih ograj ob katerih visijo, bingljajo, slonijo, sedijo maratonci na vse možne načine v različnih pozah. Vsi zadovoljni in srečni.
Končno si previdno pretegnem meča. Z rokami se primem za železni vrh ograje, se naslonim in uprem vanjo. Najprej desno nogo in štejem do dvajset. In potem levo in komaj zdržim s štetjem do dvajset, saj je železo presneto mrzlo. Dež je in veter. Bojim se prehlada.
Za silo si raztegnem še hrbtne in stranske mišice. S stegenskimi imam težave, ker me zanaša zdaj na eno zdaj na drugo stran. Kot bi bila pijana.
Raztegovanje po maratonu oz. vsaki tekmi in treningu, mora biti temeljito. S tem se izogneš poškodbam ter tudi poskrbiš za hitrejšo regeneracijo mišic.
Moje raztegovanje v Amsterdamu je bilo ekspresno-netemeljito hitro. Obljubim si, da bo analiza teka današnjega maratona, temeljitejša.
Hočem namreč hitro ven, k mojim.
Medtem pa ves čas na stadion prihajajo novi in novi maratonci. In še dolgo bodo.
Navijači jih pozdravljajo, vzklikam jim tudi sama, ko se pomikam proti izhodu, iz stadiona.
Hrana in pijača po maratonu
Kje so moji ? Jih bom našla?
Pred stadionom je polno stojnic s pijačo in sadjem. Skoraj z odporom vzamem košček banane in plastenko vode. Nujno je, da nekaj spravim vase.
Pogrešam govejo juho. Nekaj toplega. Vsaj čaj. Ne najdem, morda je le moja sposobnost opazovanja bolj na psu.
S pogledom predvsem iščem svoje. Skrbi me, da se ne bomo našli v vsej tej gužvi.
“Pa saj me bodo oni našli…” mrmram sama pri sebi, ko jih naenkrat zagledam pred seboj.
Čestitke, objemi, sreča!
Sedaj sem šele resnično srečna, navdušena in, da, evforična! Moji pa me gledajo in opazujejo. Kar nerodno mi postaja, saj sem končno samo pretekla maraton. Nisem rešila sveta in tudi nobenega zdravila nisem odkrila. Vsaj ne novega, nekateri pač že vemo, da tek je zdravilo za skoraj vse bolezni na svetu.
Ogrinjajo me v oblačila, me silijo naj se preoblečem in vedno znova čestitajo.
“Kakšen neto čas si imela?”
“Nimam pojma!” je moj odgovor. “Vem le, da se štirice ne vidi, kar je super! Ne vidi se dveh štiric, kar je dvakrat super!”
Preoblačenje in slačenje po maratonu je mukotrpno opravilo. Težko stojiš, težko sediš. Bojiš sesti, ker bo grozno naporno spet vstati. Nočem se preobuti, ker nočem videti (še) žuljev. Sicer me vse boli in istočasno nič. Kar tako naj ostane, si mislim, najbolje pa se vseeno počutim, če hodim. Nekako navlečem nase suha oblačila in prav počasi odkrevsam nekam proti avtu… nekam. Nekje pač je. Ves čas se bedasto režim. Vsi skupaj smo kot otroci.
Zjutraj nismo poznali poti do stadiona, le kako nam bo šlo v obratni smeri? Tolažim se, da nekam bomo pa že prišli. Še vedno smo. Pa saj smo vsi skupaj! Samo to je pomembno.
Hoja v neznano
In gremo mi, tako na približno… nekam proti avtu. Ampak ne v sončni zahod. Še ne.
Ugotavljam, da dlje ko hodim, bolje je in noge me manj bolijo. Najslabše je, če se ustavim kadar skujšamo presoditi, katera smer je prava. Ko moram spet pognati noge v gibanje je pa problem. Takrat moram stisniti zobe, in uhuhu… Podobno kot bi se na 38. kilometru ustavila pod klancem in hotela ponovno na vso moč steči. Satanove muke!
Pa mi je lažje, ker navijam in ploskam tekačem, saj hodimo ob trasi maratona po kateri nam nasproti še vedno teče reka maratoncev, ki se izliva v cilj.
Nekateri tečejo povsem zamaknjeni, odsotni. Drugi opazujejo okolico in iščejo znan obraz ob trasi. Neka punca teče in joka… v dno duše se mi zasmili.
Maraton ni za premlade ljudi, ne hitite prekmalu!
Najprej je potrebno temeljito odrasti, v telo in glavo in preteči veliko, veliko kilometrov, preden se odpravite na maraton. Potem bo maraton užitek, letenje, življenje. Nadgradnja! V nasprotnem primeru pa trpljenje, muka in tek se vam lahko celo zameri. Škoda, ko pa lahko ves čas bogati naše življenje!
Zavijemo stran proti zahodu, kjer naj bi imeli parkiran avtomobil. Sedaj je manj gneče. Opazujem okolico, mesto. Všeč mi je Amsterdam, Groningen, všeč so mi nizozemska mesta, njihova mirna energija, urejenost, prijaznost.
Srečujemo in videvamo polno maratoncev, takih “v civilu” in še tistih, ogrnjenih v plastične pelerine, kot sem sama. Zamišljeno hodimo in v mislih že delamo analizo teka današnjega dne.
Sicer pa maratonce na tak dan takoj prepoznaš. Po sijočih, srečnih in veselih obrazih ter prepoznavni hoji, ki spominja na krevsanje in še bolje na hojo z nazaj obrnjenimi koleni.
Pravo prekletstvo za maratonca predstavljajo stopnice. Če je zelo hudo, je najlažje iti ritensko in paziti, da ne telebneš. Sicer bo še kaj bolelo in to še kaj drugega, če sploh še kaj ne boli.
Počitek … končno na riti!
Po dveh kilometrih ugotovimo, da smo na pravi poti.
Končno mi tudi postane jasno od kje mojih 43 kilometrov. Tek po najkrajši ravni liniji maratona je omogočena najbolj tistim v prvih vrstah startne linije. Eliti torej. Profesionalcem. Večini rekreativcem oz. navadnim smrtnikom tako preostane vijuganje po trasi, tek po zunanji, daljši strani trase, izogibanje, prehitevanje, skoki na pločnik, iz pločnika … Tu so metri in v mojem primeru skoraj kilometer.
Precejšnjo izgubo časa predstavljajo tudi okrepčevalnice s hrano in vodo. Praktično nemogoče je v gneči vzeti vodo in hrano iz štanta in to ob nezmanjšani hitrosti. Elitneže namreč čakajo posebne mize označene s številkami na katerih čakajo priboljški ali bolje okrepčila že nekaj metrov pred štanti za rajo. Da ne omenjam pomagačev, ki jim podajajo “futr” v roke. Pijejo iz plastenk in ne iz kozarčkov iz katerih navadno skoraj vse polijem. Uf! Kakšen čas bi imela šele potem! Potrebna bo temeljita analiza teka in tekme, da, nujno! Pomembno za prihodnje nastope, da naštudiram zadevo.
Končno sedem v avto, kar je tudi manjši projekt in že se počutim kot v nebesih.
»Si lačna?«
»Ne!«
»Gremo domov, greš počivati?«
»Ne! Pojdimo malo po Amsterdamu! Na sprehod!«
Seveda sem čisto normalna, če želim po maratonu še na sprehod po Amsterdamu. Menda si nisem prišla samo ogledovat asfalta in podplatov superg maratoncev. Saj si mesta vendar nisem mogla sploh dobro ogledati, če sem pa imela med tekom toliko drugega dela!
»To je super za mišice, mi bo odplaknilo vso mlečno kislino, sploh ne bom imela »muskelfibra«!« se navdušujem.
Amsterdam je ogromno mesto, praktično večina meščanov sploh ni občutila, da je potekal maraton.
Hrana za dušo in telo
Po maratonu prehodimo še precejšen del starega dela Amsterdama, slikovito železniško postajo, si ogledamo stavbo, ki vodi v podvoz pod morjem, romantične ulice.
Ustavimo se v gostišču direktno nad enim od kanalov.
Sledi počasno in uživaško hranjenje in kratka analiza teka z mojimi maratoncem in malima maratonkama:
Ugotovimo sledeče:
- preveč stresen začetek, premalo ogrevanja oz. nič
- nisem upoštevala lastnih napotkov o tekaški opremi, ki mora biti preizkušena
- tek ni bil dovolj ekonomičen, z bezljanjem levo in desno sem izgubljala energijo, povečevala razdaljo in čas
- predzadnji kilometer sem popustila, premalo sem “napadala”
- vnos kalorij in vode na postajah je bil v redu
- tempo bi moral biti enakomernejši
- kljub vsemu je bilo super in spet sem se naučila veliko novega.
Izmenjujemo vtise in prigode. Kljub temu, da rahlo prši, sedimo kar zunaj pod velikanskim “sončnikom” oz. dežnikom in opazujemo mimoidoče, promet po kanalu pod nami … hja … življenje je lepo.
Sledi sprehod čez rdečo četrt, kjer mi neznanke iz izložbe zapeljujejo moža meni pa kažejo sredinec pa potem spet nazaj po drugi ulici, kjer moški v sumljivih opravah mežikajo spet … no, meni že ne!
“Pa kaj je zdaj to!” Kar bolje se ga primem in odvlečem v eno od »vafljaren«, kjer si privoščimo enega belgijskega, misleč, da je nizozemski. Vafelj!
»Mami, nizozemski so tanjši, veš«, me poduči Veselička Nina za katero se mi zdi, da ima Amsterdam v malem mazincu. No, tudi belgijski vafelj mi je lepo pristal v želodcu.
V Coffe Shop pa nismo šli na kavo. Tudi na kaj drugega ne. Smo se pa zato slikali …
Ko zvečer stuširana in prijetno utrujena ležim v postelji, sem mirna, srečna, zadovoljna in navdušena! Zgodilo se je toliko stvari in o toliko stvareh moram premisliti. In strašno sem ponosna in hvaležna! Moji družini! Da so bili z mano in mi bili v oporo. Brez njih bi bilo vse brez veze!
Zaspim na krilih navdušenja nad pretečenim maratonom, vem da bom letela, ne hodila, še kar nekaj časa…
Parararam!
Parararara …
Pararam!
Pararara…
Za boljše razumevanje fenomena MARATON, preberite tekaški triler:
Amsterdamski maraton 1. del: PRAVOČASNO NA START
Amsterdamski maraton 2. del: START MARATONA
Amsterdamski maraton 3. del: KONČNO NA TRASI
Amsterdamski maraton 4. del: POLOVIČKA
Amsterdamski maraton 5. del: TEKAŠKI ZID
Amsterdamski maraton 6. del: V CILJU
… temeljito raztezanje zelo utrujenih mišic, kar po maratonu sigurno so, lahko vodi do poškodb mišičnih vlaken in ne do njihove relaksacije :).
Drži! Bi morala napisati – počasno raztezanje vseh mišičnih skupin – z občutkom ;). Prav temeljito “temeljito” se vsaj jaz takrat niti ne morem. Hvala za popravek !