Tek trojk – doživetje



Po šestih letih sem se spet udeležila Teka trojk na daljši razdalji z novo ekipo, ki jo sestavljamo mama in hčeri. Obe sta redno tekli na teku trojk že v osnovni šoli, gimnaziji in sedaj kot študentki. Letos z menoj sta prvič tekli veliko razdaljo. Celo otroštvo sta poslušali zgodbe o teku trojk na dolgi razdalji ter o čudovitem vzdušju pred startom, ko nas je pok pištole ob spremljavi partizanskih pesmi pognal v napad. O tovarištvu med tekači med celotno tekmo, harmoniki na Orlah in vznesenem pozdravljanju navijačev ob prihodu v cilj.

Tek trojk - Pot ob žici
Tek trojk

10. maj 2014 je bil fantastičen. Že s prihodom na Kongresni trg se je začel odlično. Od daleč zagledamo mamo Viko! Mama Vika je kot kakšen prokurist v naši tekaški družini, goreča navijačica in močna organizacijska podpora. Hodila je z nami na tekme in nas spodbujala ter seveda skrbela, da smo se na koncu vsi našli. Brez nje se marsikatere tekme ne bi mogli udeležiti, saj za varstvo otrok takrat še ni bilo tako dobro poskrbljeno kot marsikje danes. In le kdo bi lahko bolje poskrbel za njih kot moja mama.

Moža tako lahko pustim v varnih rokah in podamo se na start. Pozne smo, ograjo kar preplezamo. Jaz precej nerodno, zataknem se in skoraj obvisim na ograji. Hčeri me rešita in zatrjujeta, da imam hlače cele, jaz pa imam ves čas teka občutek, da se mi vidi rit. Za višek vsega se spomnim moževe zgodbe, kako je pred njim nekoč tekel tekač, ki je bil dobesedno posran od belih tekaških hlač vse dol po nogah prek peta mu je »izdelek« curljal v superge.

Tako stojimo skupaj pred startom kot trojka Veseličke in veselo pričakujemo start ob deveti uri. Opazujem ostale trojke in razmišljam o tem, kakšna vez jih povezuje. Sodelavci, prijatelji, znanci. Trojke sestavljene po naključju. Veseličke pa mama in hčeri. UF! Moram kar globoko zadihati, da se mi ne prično »potiti« oči. Naša trojka je najmočnejša. Ponosna sem, da me bo kar razneslo. Celo. Ne le hlače.

Ekipi razlagam, kako je bilo včasih in koliko več trojk na dolgo razdaljo teče danes. Nazadnje, ko sem tekla trojke jih je bilo 132, letos pa 183.

Tek trojk
Tek trojk

Prva ugotovitev ekipe pa: »Pa to so sami starejši! Sploh ni nobenega mladega!« In nato:»To so sami maratonci!« »Večina je gotovo maratoncev in ultrašev. Dvomim, da bi kakšen od njih šel na kratko razdaljo, razen, če je poškodovan ali brez trojke«, ugibam in gledam vse te mlade ljudi okoli sebe. V resnici smo bili sami mladi!

Med opazovanjem sotekačev opazimo, da jih ima veliko s seboj bidone, nahrbtnike z vodo in okrepčila. Navlaka, pomislim. Ne maram namreč, da med tekom karkoli visi in binglja ter se prijemlje name.

Dan je lep, zrak herojske Ljubljane je poln dobre tekaške energije. Le ob startnem traku stoji ljubljanska maskota s svojim »poker face« nasmeškom in spet nabira točke za bližajoče se volitve.

Pok pištole! Tek se je začel. Smo nekje v sredini množice pred startom in imamo še čas, za svoj pozdrav: » Oooooopa! Veseličke!« Počasi stečemo. Navijači mahajo, nas pozdravljajo. Ob progi dobesedno tulita mama Vika in Fric. Za spremembo od starta na tekmi Wings for life je tempo teka v začetku veliko bolj umirjen, ugotavljam. Veseličke tečemo v dogovorjenem tempu in pazimo, da nismo prehitre.

Napoveduje se vroč dan in kilometri kar bežijo mimo. Odštevam v obratni smeri. Samo še 26 kilometrov! Samo še 25 kilometrov! »Mami, nehaj! Kdaj bo voda?« Tečemo mimo Žal in poznavalsko odgovarjam, da bo takoj za ovinkom. Sem pod vtisom predhodno pretečenih tekem, ki so bile odlično organizirane in voda razporejena na manj kot pet kilometrov.

Pošteno smo že žejne in sedaj še mene prične skrbeti, kdaj bo voda. Končno, na približno sedmem kilometru, zagledamo postajo z vodo. Napenjamo oči ali vidimo prav ali narobe ampak strmimo lahko le v prazno mizico. Žal ni fatamorgana. Vode res ni! Opazim zavitek plastenk z vodo, vendar punca kriči, naj tečemo naprej, da je vode zmanjkalo in da so naročili novo. Kdo bo čakal novo vodo? Danes ne. Nimamo časa. Misleč, da je za ovinkom še kakšna miza z vodo odtečemo, vendar mizice ni in obide me zla slutnja ali medel spomin, da bo lahko naslednja postaja šele pred Urhom. Na polovici trase.

Tek trojk 2014 se je spremenil v Tek za vodo.

Ja, včasih je bil to partizanski marš, s puško in težko opremo na rami, v vojaških čevljih se je teklo 34 kilometrov.

Prepričana sem, da ni bilo takrat nobenih postojank z vodo. So imeli pa zato vsi nahrbtnike in v nahrbtnikih vodo, mi prebije. In mimo mene bolj priskaklja kot priteče trojka s tekaškim nahrbtnikom. Zdaj vem zakaj bidoni in nahrbtniki. Očitno se je tudi to spremenilo. Zaskrbljeno gledam sotekačici. Nujno potrebujeta vodo. Jezim se nase in na svojo naivnost. Kaj me še vedno ni izučilo, da se lahko zanašaš le sam nase! Na Istrski maraton sem hotela vzeti vodo, pa sem tekla le polovičko. In vode ter celo piva je bilo v izobilju, hrepeneče pomislim. Svoji mladi hčerkici vlečem na dolge trojke brez vode. Saj nisem normalna.

»Grem prosit za vodo,« jima oznanim in hočem zaviti iz poti na vrt ob poti, kjer vidim gospo z motiko v roki.

Takrat zagledamo mobilni barček postavljen za pohodnike. Odtečemo tja. Vode iz pipe nimajo, lahko le kupiš plastenko vode. S seboj nimam denarja. V obupu gledam okoli sebe, če koga poznam. Prijazni tekač nam podari dva evra. Spijemo polovico vode in polovico oddamo trojki za seboj. »Hvala neznani darovalec v zeleni majici!« Rešil si žejo ekipi Veseličke in še vsaj eni neznani trojki.

Tek trojk 2014 na poti
Tek trojk 2014 na poti

Rešene najhujše žeje tečemo naprej in komentiramo dogajanje. »Če naj bi bil to partizanski marš naj bi nam vsaj kakšno Na juriš zapeli!« Ja, res. Na startu sploh ni bilo nič. Nobene brigade niso hitele, le tekači smo tekli. Če bo šlo tako naprej, bo v cilju samo še mrmranje Bilečanke. »Res je bilo čudno turobno na startu!« Očitno je mestni blagajni zmanjkalo denarja za vodo, se hudujemo. Kar je po drugi strani odlično za gostince v okolici, ugotavljamo. Prodali bodo vso svojo zaležano zalogo »uplasteničene vode«, se režimo. Le kam nas je pripeljal kruti kapitalizem.

Dragi tekači, naslednjič par evrov v žep, tek okoli Ljubljane ni zastonj, če hočeš priteči zdrav. Potem, ko se del ekipe navdušuje nad naštevanjem pretežno političnih imen, katere bi nagnale na tek okoli Ljubljane brez vode, Urška resno spregovori: »Hranita jezo za klanec! Tam vama bo pomagala!«

Tečemo, kilometri bežijo, vroče je, v glavi pa misel »kje bomo dobile vodo«. Ljubljana – Polje. Iznajdljivi tekači zavijemo na pokopališče in se dodobra odžejamo. Do Urha je še daleč, razglabljamo upajoč, da tam voda tudi dejansko bo.

Opazujem Nino in Urško. Delujeta v redu, malce nam je padel tempo. Nič hudega, vseeno nam gre odlično. V daljavi zagledam rešilec in pospešim, rabimo vodo. Odpelje, jaz pa maham in kričim za njim:«Ej, vodo rabimo! Počakajte!« Rešilec vključi sireno in odpelje. Neham kričati, nekdo potrebuje rešilec bolj kot me.

Na cesti stoji policaj, hočem mu reči za vodo, pa si premislim. Ima le motor. Od kje naj dobi vodo, se sprašujem. Tečemo, ko nas nekdo ob cesti nagovori: »Ali potrebujete vodo?« Dva gospoda nama ponudita ogromno petlitrsko plastenko z vodo. Voda je najboljša pijača na svetu. Hvala! »Naprej je postaja z vodo!«, še kriči za nami. Res je bila. Kar naenkrat smo imele vode še preveč, vzamemo celo plastenko za na pot od katere se ne ločimo skoraj do cilja. Za vsak slučaj!

Bližamo se Urhu, prične se strm vzpon do Cerkvice Sv. Urha. Počasi tečemo, drobimo. Nekateri hodijo enako hitro. Na ravnini pred spomenikom Timing meri vmesni čas. »Bo katera vodo?« vprašam. »Ja! Ampak po merjenju«. Stečemo preko kablov, piip, piip, piip. Ustavimo se in pijemo. »Kako sta?!« »OK, samo lulat me!« »Nič lulat, če ni vode!« Vseeno gremo, saj imamo s seboj rezervno plastenko. Orle me menda ne bodo razočarale. Tam je vedno postaja, harmonika, priboljški, smeh.

Tečemo po gozdu in opazujemo, kje za vraga smo se zadnjič izgubile, da smo pritekle iz gozda na popolnoma drugem koncu. No, danes se ne bomo izgubile, saj nas je veliko. Z nekaterimi tekači se ves čas srečujemo, se bodrimo. Dohitimo tekača, teče brez majice, zelo je utrujen. Nina mu ponudi vodo, neskončno je hvaležen. Anglež ali kaj drugega. Bodrimo ga, sedaj bo senca, še malo naprej, levo in smo na Orlah. In smo na Orlah, ampak nobene glasbe ne slišim, nobene postaje ne vidim.

Mali fantič sredi ceste je postavil vejo katero mora vsak preskočiti. Priteče do nas in nam da petko. Vejo sonožno preskočimo. Tečemo, oprezam za postajo, nikjer nič. Reditelja nas usmerita desno navzdol, nižje spodaj je voda.

In je bila. Mala postojanka, ki so jo postavili člani Tek.si. Čokolada in sveža voda v velikih kozarcih. Zelo dobra. Svojo skoraj že zavrelo vodo v plastenki skrbno čuvamo. Naprej je še voda.

Pa je bila res. Samo 300 metrov naprej je bila velika postojanka z vodo in priboljški. Ampak nam je voda po trebuhih že kar klokotala. Za vsak slučaj vseeno spijemo nekaj požirkov in gremo naprej čez Golovec.

»Sta v redu?« Vidim, da je Nina v redu, Urška tudi. Molči. Pripovedujem prigode iz Tekov trojk s Fricem. »Mami, a si lahko malo tiho?« se oglasi Urška. Razumem. Težko je. To ni lahek tek. In tudi težko sem tiho. »Tukaj v klanec lahko hodimo, da si pretegnemo noge«. »Mami, a bi bila že tiho, prosim!« Tiho tečemo. »Pazita na noge, polno korenin je, da se katera ne spotakne«, mi spet uide. »A moraš ves čas nekaj težiti, res si lahko malo tiho«, se oglasi še Nina. Sedaj bom pa res tiho, si obljubim. Tečemo. Naenkrat zakrilijo roke po zraku in Urška izvede skoraj trojni ritberger vzvratno in se ujame na nogah. Malo grdo gleda in teče naprej. Čez kakšen kilometer ponovi skok, Nina jo umetelno ujame. »Je vse v redu?« strahoma vprašam. »Vse je v redu!« Počasi a vztrajno gremo naprej.

V daljavi zaslišimo navijaške glasove. Do cilja je vsaj še šest kilometrov. »To so pa glasovi iz cilja«, ugotavljamo in kar lažje nam spet gre. Za ovinkom pa nas čaka najlepše presenečenje tega teka. Kakšnih 60 otrok, malih otročkov z rumenimi rutkami je prišlo s svojimi učiteljicami na Golovec bodriti tekače. In s kakšnim žarom so navijali. Prav vsakemu tekaču posebej. »Najboljši ste, bravo, hvala!« smo kričale in prav vsakemu dale »petko«. Ko smo že skoraj mimo, zaslišimo: »Počakajte, še meni« in pritekel je še en fantek, ujel Urško in ji dal petko. Mislim, da je Urška s to petko dobila energijo vse do cilja.

Observatorij, klanec po kockah, rahlo izboljšan, vendar še vedno nevaren s svojimi občasno izbočenimi zabetoniranimi kamni. Ravnina, tek ob Ljubljanici. Tabla – 28 kilometrov. Urška ugotovi »Včasih je bil tukaj že cilj – na 28. kilometru«. Ja, res je, me pa bomo zdržale še enega. Nina se vrti okoli znaka in poskakuje, jaz se borim z navalom čustev, Urška pa bije svoj boj z zadnjim kilometrom. »Kako krivično, da je ravno vsak zadnji kilometer najdaljši!«

V daljavi slutim Zlato ladjico, ko zaslišimo: »Dejmo, punce!! Dejmo, dejmo!« Tak krik lahko izvede samo Fric. Iz drobovja se mi izvije krik kot v smrtnem krču: »Dej, per naroč!« Malce že bolj redki navijači, pretežno sedeč v bližnjih restavracijah, prično navijati in spodbujati. Nina bodri navijače, pravi motivator je.

Tek trojk - Veseličke v cilju
Tek trojk – Veseličke v cilju

Navijanje nas požene v malce hitrejši tek, še dvesto metrov do cilja. »Primimo se za roke!« kričim. Podamo si roke in Veseličke tečemo v zmago.

»Zmagale smo!« V cilju smo. Lahko se ustavimo.

Objamemo se in si čestitamo. Nekaj v meni se kar trese, ne boš se tukaj cmerila. Dobimo medalje!

Kmalu so ob nas prijatelji, različnih generacij, saj je tudi naša trojka večgeneracijska. Čas za pogovor, analizo, hrano in pijačo. Počitek. Naročim temno pivo, veliko. Vode imam dovolj.

Preberite še:

  1. https://www.preberite.si/tek-v-dezju-in-mrazu/
  2. https://www.preberite.si/tek-in-zled-ali-kako-izbrati-tekasko-traso-in-se-ob-tem-pravilno-drzati/
  3. https://www.preberite.si/zacetek-teka-in-motivacija/
  4. https://www.preberite.si/tek-zenske-moski-in-8-marec-dan-zena/
  5. https://www.preberite.si/tekaske-proge-in-tek-ponoci/
  6. https://www.preberite.si/razgibane-tekaske-proge/
  7. https://www.preberite.si/tekaska-proga-podutik-tosko-celo-katarina/
  8. https://www.preberite.si/tekaske-prireditve-1-istrski-maraton/
  9. https://www.preberite.si/istrski-maraton-nov-tekaski-cilj
  10. https://www.preberite.si/tek-trojk-priprave/

En komentar

  1. irena salmič

    Bravo punce!

Komentiraj prispevek

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*